Točno pred mesecem dni so okoli Sankt Peterburga krožili čolni z aktivisti Greenpeacea, ki so v rokah držali transparente »Ne plavajočemu Černobilu«. Bila je 32. obletnica jedrske katastrofe, ki je opustošila Černobil, radioaktivno sevanje pa je takrat pustilo posledice tudi v okoliških državah, kot so Belorusija, Ukrajina ter celo Nizozemska in Švedska. Tam so se oglasili alarmi in opozorili, da ima eksplozija veliko večje razsežnosti, kot so do takrat trdile ruske oblasti. Nekaj deset ljudi je zaradi izpostavljenosti sevanju umrlo kmalu po nesreči, več tisoč jih je zbolelo za različnimi oblikami raka. Černobil se je spremenil v mesto duhov, pokrajina okoli njega pa je zaradi mrtvih dreves, ki so se obarvala oranžno, postala znana kot Rdeči gozd.
Energija za eno najbolj izoliranih regij na svetu
Spomin na tragedijo, zaradi katere je za bivanje še danes neprimernih na stotine kvadratnih kilometrov površin, bledi, je pa še vedno dovolj živ, da ljudem nažene strah v kosti vsak nov jedrski eksperiment. Tudi naslednji. Rusi oziroma ruska družba Rosatom v lasti države je zgradila prvo plavajočo jedrsko elektrarno na svetu. V medijih je že dobila vzdevek, ki hitro pride v uho in je tudi zelo zgovoren. Pravijo ji namreč tudi jedrski Titanik, ta Titanik pa bo iz Arktičnega oceana, če se ne bo potopil, z energijo v prvi vrsti oskrboval mesto Pevek v izolirani regiji Čukotka. Življenjska doba 144 metrov dolge in 30 metrov široke plavajoče elektrarne je 40 let in jo lahko podaljšajo še za deset let, eno polnjenje z jedrskim gorivom pa zadostuje za tri do pet let.
Demonstracije Greenpeacea, ki so se dogajale, še preden so v ladjedelnici v Sankt Peterburgu ladjo elektrarno končali, niso pomagale. Akademik Lomonosov, kot se v resnici imenuje plavajoča elektrarna, ki je ime dobila po ruskem znanstveniku iz 18. stoletja Mihailu Lomonosovu, je zapustila Sankt Peterburg in pred dobrim tednom sklenila prvi del poti. Po 4000 kilometrih plovbe ali, bolje rečeno, vleke, saj ne more pluti sama, je z dvema jedrskima reaktorjema na krovu prispela v pristanišče Murmansk. Tam jo bodo napolnili z jedrskim gorivom, nato pa se bo v začetku prihodnjega leta odpravila proti končnemu cilju, kjer bo z elektriko oskrbovala največ 200.000 ljudi. Reaktorja, ki sta na njej, lahko skupaj proizvedeta 35 megavatov elektrike, kar je malo, sploh če na drugo stran za primerjavo postavimo največjo jedrsko elektrarno na svetu, japonsko Kašivazaki-Kariva, ki jih proizvede kar 7985.
Povpraševanje je veliko, nasprotovanje pa tudi
Akademik Lomonosov, po zmogljivosti primerljiv z jedrskimi lomilci ledu, bo z energijo oskrboval manjša in tudi zelo odmaknjena mesta na severovzhodu Rusije ter rudarske operacije na Arktiki. Njegovi zagovorniki trdijo, da bi utegnil biti koristen tudi ob naravnih katastrofah, saj bi ga lahko privlekli v bližino ogroženih območij in nanj »priključili« mesta, ki so ostala brez elektrike. Nasprotniki trdijo obrnjeno: da je Akademik Lomonosov naravna katastrofa, ki samo čaka, da se bo zgodila. »Ta jedrska elektrarna je s svojim ravnim trupom še posebno ranljiva za cunamije in ciklone. Velik val jo lahko potisne k obali,« je zapisal svetovalec za jedrsko energijo in energetska vprašanja pri Greenpeaceu Jan Havenkamp. Dodal je, da jedrski reaktorji, ki krožijo po Arktičnem morju, predstavljajo »šokantno jasno grožnjo krhkemu okolju, ki je že tako pod izjemnim pritiskom zaradi podnebnih sprememb«.
Pri Rosatomu se ne pustijo motiti. »Akademik Lomonosov je inženirski dosežek ruskih znanstvenikov brez primerjave. Je prvi svoje vrste in referenčni primer za mobilne jedrske elektrarne srednje zmogljivosti ter izdelek, po katerem bo v prihodnjih letih vse več povpraševanja. Že zdaj opažamo veliko zanimanje otoških držav zanj tam, kjer je težko razviti centralizirano energetsko infrastrukturo,« je krst jedrske ladje pospremil direktor družbe Aleksej Likačev, ki ima na svoji strani veliko znanstvenikov in drugih strokovnjakov. Ti menijo, da bo plavajoča jedrska elektrarna preživela tudi najhujše vremenske razmere in da je jedrska energija manjše zlo kot izkopavanje premoga na Arktiki, ki proizvaja na milijone ton emisij ogljikovega dioksida. Rosatomu gre na roke tudi globalna renesansa jedrske energije, za katero se je zdelo, da jo bomo počasi pustili za sabo, zdaj pa se dogaja ravno nasprotno. Rosatom načrtuje več plavajočih jedrskih elektrarn, svojo prvo pa naj bi leta 2020 splovila tudi Kitajska. Medtem običajni zunanji opazovalci ostajajo skeptični, saj je bila Rusija podobno optimistična tudi ob Černobilu, pa vemo, kaj se je zgodilo.
