Festival Druga godba stremi k vsebinskemu in žanrskemu prečkanju mej, pri čemer s prepletom starega in novega ukinja preverjeni zven posameznih glasbenih zvrsti ali pa ga postavlja na nove temelje. Pri tem velja podčrtati, da pri njem ne gre za nekoč pogosto rabljeno oznako svetovna glasba, ki se je uveljavila kot posledica prevlade anglo-ameriške glasbene industrije, temveč preprosto za sodobno glasbeno produkcijo, ki izhaja iz različnih koncev sveta. Druga godba ni folklorni ali tradicionalistični, temveč progresivni festival, ki tipa za izvajalci onkraj kanalov glavnine, pri čemer se sprehodi od priljudnega k eksperimentalnemu.

Vokalno in priljudno

Eden izmed letošnjih adutov je bil nabor ženskih vokalov, med katerimi so izstopale presunljiva ameriška kantavtorica Josephine Foster in hipnotični trio Les Filles de Illighadad, ki sledi tuareškemu minimalističnemu puščavskem bluesu, priljubljenemu med slovenskim občinstvom. Zloščeni in enoplastni dvojčici Ibeyi, kubansko-jorubska soul-pop atrakcija, sta poskrbeli za petje, ploskanje in cepetanje občinstva.

Bolj niansiranih odtenkov všečnosti se je lotevala Alsarah, kartumska etnomuzikologinja, ki živi v Brooklynu. Z zasedbo The Nubatones ustvarja vzhodnoafriški retro pop, ki se napaja pri nubskih in ženskih tradicijah multikulturnega Sudana. Spregovorila je tudi o rasnih in spolnih predsodkih v glasbeni industriji ter o svoji izkušnji prebežnice. Barve Balkana je ubranila vokalistka Vera Miloševska iz makedonske skupine Ljubojna, ki energijo romskih praznikov modernizira z rockom. Miloševska nekatere pesmi tudi deklamira v slogu rap rocka. Sicer je bilo letos hiphopa malo, prišel je iz domačih logov v podobi Iranca Najija ob spremljavi didžeja SunnySuna in emsija N'toka.

Moške kvote je zapolnil sublimni vokalist Siyabonga Mthembu, ki smo ga slišali že lani v spremstvu saksofonista Shabake Hutchingsa, tokrat pa z južnoafriškim jazzovskim kolektivom The Brother Moves On, s katerim se je brezhibno zlil pianist in skladatelj Tine Grgurevič(Bowrain). Mthemba je ponovno zasijal kot aktivist in pridigar, v nekakšnem budističnem duhu je opozarjal na trpljenje, ki smo mu izpostavljeni kot vrsta zaradi praviloma izkoriščevalskih družbenih hierarhij, in s surovo ekspresijo zakrivil enega izmed vrhuncev festivalskega dogajanja, ki se lahko legitimno poteguje za naslov koncerta leta.

Garažno in eksperimentalno

Garažni del programa so predstavljale psihadeličnorokovske zasedbe. Prvaki med njimi – trio Los Pirañas – na sledi tropskega noisa igrajo izkrivljene verzije kumbije, valenata in čampete, prihajajo pa iz Bogote, domnevne aktualne prestolnice inovativnih glasbenih praks. Opozoriti velja na čvrsti dvojec Xylouris White, v katerem sta združila moči avstralski bobnar Tim White iz legendarnih Dirty Three in mojster grške lutnje Giorgos Xylouris; na vrnitev Dirtmusic, tokrat z Muratom Ertlom, ustanovnim članom turških astronavtov Baba Zula; in tudi na odpihnjeni jazzovski četverček Chromb! iz Lyona.

Elektronskih variacij se je s solističnim nastopom najbolj vešče in provokativno lotevala Nadah El Shazly, predstavnica urbanega egipčanskega novojazzovskega podzemlja, ki pogosto nastopa s pri nas lani slišano zasedbo Karkhana. Kongovskim Kokoko! zaradi zapletov s pridobivanjem schengenskih vizumov v luči zaprtja belgijskega veleposlaništva v Kinšasi skoraj ni uspelo priti. Nekoliko preveč elektrificirani, kar je šlo na račun njihovih karizmatičnih ritmičnih obrazcev, so zaigrali z naborom naredi sam glasbil iz odpadnega materiala in ob podpori Parižana Débruita. Zgolj sprejemljivo zvočno gmoto je s štiričlanskim bendom zagrešil tudi žanrsko gibčni didžej in producent James Holden, znan obraz klubske scene.

Letošnji program, z izdatno podporo ministrstva za kulturo in s prenovljeno ekipo z novo direktorico zavoda Anušo Pisanec na čelu, je večinsko potekal na različnih prizoriščih v Ljubljani, z odprtjem v Piranu in izpostavo v Kranju. Koncertno dogajanje so dopolnili s pogovori, predavanjem, performansom in predstavo za otroke.