Toliko opevana demokracija v ZDA je farsa in produkt neusmiljene propagande. Dokazovanje, da je znamenje demokracije pravica do svobodne javne besede, je premalo. Dežela, ki je do leta 1962 ločevala belopolto in temnopolto prebivalstvo na tak način, da so se morali temnopolti voziti v ločenih prevoznih sredstvih, kasneje pa le v zadnjem delu javnega prevoznega sredstva, zame ni za zgled. Rasno razlikovanje je še danes sestavni del družbenih odnosov ameriške družbe. Govorjenje, da lahko vsakdo kandidira in je izvoljen v institucije ZDA, je spuščanje megle in zavajanje. Brez sponzorjev z milijoni dolarjev nihče ne more priti v predstavniški dom, postati guverner ali predsednik države. Kapital določa obliko demokracije in državniške odločitve.
V državi, kjer je kapital s pomočjo predstavnikov demokratičnih institucij zatrl sindikalne pravice delavcev in kjer so v času lova na čarovnice obsodili na tisoče komunistov in somišljenikov ter jih še več odpustili iz služb, ne moremo govoriti o resnični demokraciji.
Strinjam se, da Rusija ni zgled demokratične države, vendar je v marsičem podobna prav ZDA. Mihič v svojem pisanju želi zmanjšati prispevek Rusije v borbi proti nacizmu in fašizmu s tem, da nenehno kaže na pakt Hitler-Stalin, ob tem pa zamolči zgodovinsko dejstvo, da je s Hitlerjem sklenila sporazum tudi Velika Britanija ter da so zahodne države Hitlerju podarile Češko in Poljsko. Enim upravičeno naprti greh, drugim pa podobna dejanja povsem spregleda. Resnica, da je v času najbolj rastočega nacizma v ZDA delovalo veliko število »nacističnih celic« in da je veliko število Američanov simpatiziralo s Hitlerjem, je za Mihiča irelevantna. Trgovinska menjava z nacistično Nemčijo je naravnost cvetela. Znano je, da je bil takratni predsednik olimpijskega komiteja, po rodu Američan, simpatizer Hitlerja in je preprečil bojkot olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu. Ko pa je šlo za sankcije proti Rusiji, so Američani prisilili svoje zaveznike, da so leta 1980 bojkotirali olimpijske igre v Moskvi.
Mihič pove, da so si ZDA za zmago nad fašizmom in nacizmom ter kot deklarirana demokracija prislužile to čast. Ni res. To je posledica novega družbeno-ekonomskega reda po drugi svetovni vojni. Ne podcenjujem vloge ZDA pri zmagi zaveznikov, a pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da so ZDA tako v prvi kot v drugi svetovni vojni vstopile v vojno šele, ko so ugotovile, da so njihovi interesi ogroženi. Strah pred prevlado Japonske v Aziji in Pacifiku, strah pred izgubo Evrope kot pomembnega trgovinskega partnerja ter strah, da bi nacizem in fašizem preplavil tudi ZDA, jih je prisilil v vstop v vojno.
Pri osvoboditvi Evrope izpod nacizma zanemariti več kot 20 milijonov Sovjetov, ki so za svobodo Evrope dali svoje življenje, je žaljivo. Taktiziranje ZDA med vojno se je pokazalo tudi ob dejstvu, da so zahodni zavezniki odprli zahodno fronto šele poleti 1944, ko so se zbali, da bodo Rusi prišli do Rena. To je resnica, ki morda ni zapisna v učbenikih zgodovine, je pa podrobno analizirana v številnih knjigah. Američani vse do danes sklepajo pakte s številnimi nazadnjaškimi, izkoriščevalskimi in diktatorskimi režimi po svetu in so za zavarovanje svojih interesov zrušili številne demokratične režime. Tako ravnanje naj bi nam bilo za vzor? Hvala, ne.
Mihič predstavi Marshallov plan kot velikodušno ameriško pomoč Evropi. Marshallov plan ni bil dobrodelni program za pomoč obubožanim Evropejcem, ampak in predvsem gospodarski projekt z dolgoročnimi političnimi interesi in posledicami. Henry Wallace, nekdanji podpredsednik in minister za kmetijstvo, je Marshallov plan označil za »bojni načrt za vzpostavitev hladne vojne«. V politiki ni sočutja, so samo interesi. Načrt politično in ekonomsko potolči Rusijo se izvaja že 70 let. Program je temeljil na platformi, da je nujno obnoviti gospodarstvo zahodne Evrope, predvsem Nemčije, da bi lahko ta postala kolikor toliko enakovreden gospodarski partner vse močnejšemu gospodarstvu ZDA pod pogojem, da države brezpogojno sprejmejo politično in finančno nadvlado ZDA.
ZDA so namreč edina država, ki je iz druge svetovne vojne izšla kot bogata in industrijsko razvita država. To svoje bogastvo si je pridobila med drugim s prodajo orožja in opreme med vojno, po njej pa izdatno izkoristila osiromašeno Evropo. Po podatkih Janisa Varufakisa (Globalni minotaver) je finančno obubožala Veliko Britanijo ter s političnimi in finančnimi triki prispevala, da so vse evropske države izgubile svoje kolonije. Nakopičeno finančno bogastvo so zlorabili in svetu vsilili nov model ekonomskega reda z dolarjem kot svetovno valuto. Hegemon (po Varufakisu) je okrepil svojo hegemonijo tako, da je namerno povečal svoje primanjkljaje, kar je okrepilo njegovo prevlado. Vse to pa so plačale države preostalega sveta. Tukaj lahko Mihič najde odgovor na vprašanje, zakaj tuji študenti in visokokvalificirana delovna sila drvijo v ZDA.
Jožef Martini, Ljubljana