V teoriji športa ločimo individualne in skupinske (ekipne, kolektivne) športne dejavnosti. Med pozitivne učinke kolektivnih športnih dejavnosti, v prvi vrsti so to različne športne igre, štejemo vrednote, ki jih vražji fantje 'prodajajo' z izrazito individualno dejavnostjo. Vzemimo primer košarke (ali katere koli druge športne igre): v skupini, ki skupaj vadi in tekmuje, se v resnici oblikujejo predanost, odgovornost, medsebojno zaupanje in skupna skrb za uspeh, pa še to samo v primeru, če je življenje in delo v športni skupini tudi pedagoško vodeno. Ni pa znano, da bi individualni športi, kamor štejemo tudi različne skoke in poskoke na mali in veliki prožni ponjavi, pomembno vplivali na oblikovanje skupinskih vrednot. Prej obrnjeno.

Sploh pa si je tudi težko predstavljati, kako gospe iz pisarn in gospodje s trebuščki poskakujejo na prožnih ponjavah. Dejavnost je namreč znana kot ena nevarnejših. To vem iz lastne izkušnje. Skupinsko poskakovanje na teh napravah pa tudi iz varnostnih razlogov ni dovoljeno. Prav tako ginekologi ženskam te skoke odsvetujejo, ker »čezmerne obremenitve mišic medeničnega dna in drugih struktur v mali medenici« ne vplivajo koristno na lego notranjih rodilnih organov (Dnevnik, 26. februar 2018). Če je kaj primerno za rekreativno skupinsko vadbo v delovnih organizacijah za spodbujanje skupinske pripadnosti, so to različne športne igre, predvsem odbojka, košarka in nogomet. Tudi skupinske vadbe gimnastičnih vaj ob glasbeni spremljavi (tako imenovane aerobike) ne gre zavračati.

Posebno vprašanje je angleženje področnega (športnega) strokovnega jezika. Najbrž je blagovna znamka Dunking Devils sprejemljiva za mednarodno uveljavitev znane akrobatske skupine, popolnoma odveč pa je ponujanje programov v angleščini za domačo rabo. Vražji košarkarski fantje namreč za delovne organizacije ponujajo tri vrste »tujih« programov: Team up pro, Team up light in Team up fun. In te programe vodi coachinja (vaditeljica, trenerka). »Vse je mogoče povedati v domačem jeziku,« nas je učil profesor na fakulteti. »Le nepopolni in sporni intelektualci uporabljajo veliko tujk,« je prav tako trdil isti profesor. Čedalje bolj se zdi, da je imel prav.

Silvo Kristan, Podkoren