»Ne pomnim, da bi kdaj v karieri napadel 80 kilometrov pred ciljem, peljal svojo vožnjo in tako pripeljal do cilja,« se je tudi Chris Froome, kolesar najvišje v hierarhiji med zemljo in nebesi, čudil svoji nebeški predstavi. V kraljevski etapi ga je povzdignila v božanstvo rožnate majice. Nepričakovano. Napadel je daleč od Jaftereaua nad Bordonecchio. Ko je Avstralec Simon Yates pokazal znake v četrtek začete slabosti, je z zelo pogumno in za mnoge tvegano odločitvijo začel bežati tudi drugim. Tri minute kapitala ni bilo dovolj niti Tomu Dumoulinu. Lanski zmagovalec je bil v druščini (Pinot, Lopez, Carapaz) z drugimi interesi in zato prepuščen boju mož na moža. Štirideset sekund ju loči v smeri Rima.
Pred začetkom Gira novega stoletja je Froome veljal za najbolj kontroverznega in razvpitega. Po dosežkih zadnje dobe bi moral veljati za prvega favorita. S štirimi zmagami na francoskem Touru bi moral biti prvo ime. Bi moral, a breme salbutamola ga je pahnilo med očrnjene smrtnike. Ni bil idol. Kot s slogom vožnje na kolesu še zdaleč ni. Na Giro je prišel zaznamovan, a z namero, da dobi še tretjo veliko tritedensko dirko zapored. Zmagati na Giru, Touru in Vuelti v enem letu je misija nemogoče. A misijo je zastavil od poletja do konca pomladi. V Jeruzalemu je drsal po asfaltu že pred uradnim startom. V prvem in drugem tednu ni bil prepričljiv. Salbutamol ne prime, je bilo slišati ironično iz kolesarske publike. Med žive in opazne se je vrnil na legendarnem Zoncolanu. A nadaljevanje prav tako ni bilo prepričljivo. Tudi v njegovi prvini vožnji na čas ni bilo »froom, froom« kot v najboljših časih. Za mnoge je bil odpisan in postavljen v drugo vrsto.
Do prelaza Finestre. Odpeljal se je sam, 80 kilometrov daleč s 3000 metri klanca. In si postavil spomenik. Odpisani je spisal eno najbolj legendarnih predstav moderne dobe. »Prvi načrt je bil, da bi se znebili Simona Yatesa, potem sem želel stran od Toma Dumoulina. Če bi to želel narediti na zadnjem vzponu, ne bi šlo. Cesta na Finestre je bila kot nalašč. Makadamske ceste me spominjajo na Afriko. Jutri je še en dan, nov težek dan, a bolj ko se dirka približuje Rimu, boljši občutek imam v nogah,« je žarel Froome, medtem ko ga je njegova ekipa z Davidom Rožmanom trepljala po ramenih kot božanstvo. Za mnoge je bil preobrat čudež nebeškega. Čudež, ki bo že danes na preizkušnji. Štirideset sekund pred Dumoulinom pred tremi visokogorskimi pregradami do Cervinie obeta nov spektakel. Na smolo Mateja Mohoriča in Domna Novaka, ki sta kot Jan Polanc končala z zaostankom pol ure, je imel slab dan tudi Domenico Pozzovivo in zdrsnil iz kroga boja za stopničke.
