V svojem pismu je g. Dukić podal trditev, da so sulca iz Krke v srednjo Savo naselili dolenjski ribiči in da pred tem sulec tam ni živel. Kot strokovnjaki s področja ihtiologije ugotavljamo, da gre za popolno neresnico in verjetno za namerno zavajanje. O sulcih v Savi je pisal že Janez Vajkard Valvasor (Slava Vojvodine Kranjske, 1689), prof. Ivan Franké pa je v svoji Die Gewässer in Krain und ihre nutzbare Fauna; Erläuteung zur Fischerikarte von Krain iz leta 1892 natančno opisal razširjenost sulca v Savi, ki je na ozemlju današnje Slovenije živel vse od Radovljice do meje s Hrvaško.
G. Dukić si lahko v knjižici »Sulec, slovenski sulčarji in sulčja lov do 2. svetovne vojne«, v kateri je Stane Omerzu zbral številne zapise o sulcu na Slovenskem, vse od leta 1910 dalje prebere, da so slovenski ribiči že pred več kot sto leti ugotavljali, da so sulca v Savi najbolj ogrožale odplake iz zasavskih rudnikov in tovarn.
Razširjenost sulca, ki je endemit donavskega povodja, je danes močno razdrobljena in le redke populacije se lahko ohranjajo brez dodatnih vlaganj ribičev. Ena zadnjih takih je populacija sulca v srednji Savi. Nedavne genetske analize so pokazale, da gre za geografsko enovito populacijo, ki se naravno razmnožuje in katere genetska pestrost in stopnja parjenja v sorodstvu se še gibljeta v okvirih, ki ob sedanjih razmerah populaciji sulca v srednji Savi zagotavljajo preživetje. Vsakršni posegi, ki bi privedli do fragmentiranja habitata, kot je načrtovana izgradnja verige hidroelektrarn na tem območju, bi pomenili dodatno razdrobitev populacije in s tem njeno uničenje. Vitalnost sulca v srednji Savi so podprle tudi ihtiološke analize, ki so tam razkrile njegova številna drstišča, njegovo pestro starostno strukturo in obsežne večdesetkilometrske migracije markiranih osebkov, kar potrjuje, kako pomembno je, da ostaja življenjski prostor sulca dovolj velik in neprekinjen.
Dokazano je, da sulca danes najbolj ogrožajo hidroelektrarne, še toliko bolj, če so povezane v verige. Prav tak poseg se načrtuje na srednji Savi. Z ihtiološkimi monitoringi na spodnji Savi, kjer smo bili v zadnjih petnajstih letih priča hitrim in obsežnim spremembam reke zaradi izgradnje verige hidroelektrarn, smo pokazali, kako uničujoč vpliv imajo te na populacije rib. Sulec v spodnji Savi zaradi izgradnje hidroelektrarn ne živi več. Vendar izguba vrst predstavlja več kot le njihovo izumrtje na tem območju; v resnici je njihov propad kazalnik stanja celotnega ekosistema. Povzročitev izumrtja posameznih vrst rib, ki so na našem ozemlju živele veliko dlje kot človek, je že samo po sebi neodgovorno in moralno sporno dejanje, ekosistemske spremembe pa so tisto, kar bomo neposredno občutili ljudje na lastni koži.
Pomisleki poslancev pri glasovanju v DZ verjetno niso tako nerazumljivi, kot se to zdi g. Dukiću. V procesu odločanja o tako velikem projektu, kot je izgradnja hidroelektrarn na srednji Savi, je nujno, da se stroki omogoči, da poslancem in širši javnosti posreduje strokovne argumente, na podlagi katerih se bo lahko odločala tudi o tem, koliko narave, kvalitetne pitne vode in zdravega okolja zase in za svoje potomce smo pripravljeni nepovratno žrtvovati.
Dr. Daša Zabric, višja sodelavka, Zavod za ribištvo Slovenije Dr. Aleš Snoj, znanstveni svetnik, UL, Biotehniška fakulteta
