Dugnad je norveška beseda, ki pomeni pomoč ali podporo, sicer pa javno delo v dobro lokalne skupnosti. Princip je star že nekaj stoletij in je bil živ v večini majhnih agrarnih skupnosti po svetu, a le redkokje je še danes tako prisoten kot na Norveškem. Yvonne Nshimirimana je preko prostovoljnega dela dobila nove prijatelje, predvsem pa je postala aktivna članica majhne skupnosti.

Letos je morala za nacionalni praznik, ki ga na Norveškem praznujejo 17. maja in sproži številne »delovne akcije« po vsej državi, za šolo speči tri čokoladne torte. Majhna skupnost pomeni, da si mora manj ljudi razdeliti več dela. Prostovoljstvo pomaga utrditi vezi v lokalni skupnosti in olajša vključevanje prišlekov v družbo. In če je bilo v preteklosti dugnad predvsem delo v dobro lokalne skupnosti, je danes kar skupna oznaka za neplačano prostovoljno delo.

Beseda je tako globoko vsajena v norveško družbo, da so jo leta 2004 izbrali za besedo leta. Podatki norveškega statističnega urada kažejo, da je leta 2014 kar 61 odstotkov prebivalcev vsaj enkrat v letu poklonilo svoj čas in delo kakšni organizaciji. Dugnad ima ob socialnih tudi ekonomske učinke: vrednost prostovoljnega dela v kakšni izmed nevladnih organizacij je bila v letu 2014 kar 7,3 milijarde evrov, kar je več, kot je bilo v teh organizacijah opravljenega plačanega dela. »Zaradi dugnada se počutiš kot dobra oseba in hkrati zaradi tega postaja boljši tudi svet,« pa pravi Vibecke Ostby, vodja dobrodelne prireditve, na kateri s telefonskimi klici nabirajo sredstva za številne dobrodelne akcije. »Seveda šteje tudi denar, ki ga tako naberemo, a bolj pomembno je, da ljudi spodbudimo k skupnemu delu za stvar, ki je večja od njih.«