Jože Piano, MBA, v vsakem odstavku svojega prostega spisa navaja več netočnosti in popolnoma zavajajočih navedb, ki zahtevajo pojasnila.

Jože Piano, MBA, je marca letos zahteval vpogled v pogodbo, podpisano s Frankfurtskim knjižnim sejmom, kar smo mu tudi omogočili, agencijo (Javna agencija za knjigo RS – JAK) pa je razočaran zapustil s pripombo, da pogodba ne opredeljuje slovenskega vložka v projekt. Jože Piano, MBA, torej meni, da bi morali v pogodbi s podjetjem Frankfurtski knjižni sejem GmbH opredeliti fiksen (večmilijonski) proračun projekta leta 2022, zagotovo pa se s tem ne bi strinjalo Ministrstvo za finance RS. Sejem tega od držav nikoli ne zahteva in ne more zahtevati, temveč je to odločitev vsake posamezne države, proračuni dosedanjih držav, gostij za projekt, pa znašajo od 4 do 12 milijonov evrov. Vlada RS je pripravljalnim aktivnostim in projektu samemu v letu 2014 namenila 2,5 milijona evrov, od katerih pa večina sredstev nikakor ni porabljena, kot trdi Jože Piano, MBA. Glede na odločbe ministrstva za kulturo in končna finančna poročila, ki jih agencija letno oddaja in so javno dostopna, je namreč jasno, da je bilo doslej za projekt porabljenih 750.000 evrov. Nepravilna je tudi ugotovitev, da bodo trpeli drugi programi JAK, saj je priprava in izvedba projekta Frankfurt zagotovljena iz ločene postavke in tudi vodena na ločeni postavki ter nima vpliva na financiranje drugih področij knjige, medtem ko se financiranje mednarodnega področja zaradi projekta celo krepi, kar lahko potrdijo tudi producenti, ki se s tem področjem aktivno ukvarjajo. Jože Piano, MBA, in njegova založba po nam znanih podatkih nista med temi producenti. Še več, omenjeni je izrecno zahteval, naj ga agencija ne obvešča o novicah ali vabi na dogodke in sejemske predstavitve, ki jih pripravlja. Toliko bolj razveseljivo je, da je očitno odkril vabila na serijo javnih posvetov z različnimi deležniki o temi frankfurtskega projekta. Doslej so se zgodili že trije, gospoda Piana nismo opazili na nobenem od njih. Sprašuje se, zakaj agencija posvete organizira šele po tem, ko je kandidatura že potrjena, in natolcuje, da smo naziv častne gostje pridobili brez koncepta. Kar je osupljivo, saj je gospod Piano v času, ko je bil objavljen javni razpis za izbor direktorja agencije za mandat 2018–2022, intenzivno poizvedoval o dokumentih v zvezi s slovensko kandidaturo za Frankfurt in sodelavci agencije so ga prijazno usmerili na spletno stran, kjer je v celoti objavljen kandidaturni dokument, ki obsega 35 strani. Direktorici JAK očita izjavo, da je vodstvo sejma prepričala tudi slovenska poezija, iz česar sklepamo, da gospod Piano o izrazni in estetski moči ter tradiciji slovenske poezije nima pozitivnega mnenja. Čeprav smo ena izmed redkih držav na svetu, v katerih se tudi zbirke poezije uvrščajo med najbolj prodajane naslove leta. Direktorju Frankfurtskega sejma torej oporeka, da ga je prepričala metafizika, in ne – matematika? Ali Jože Piano, MBA, meni, da bi bili bolj prepričljivi s statistikami slovenskega založništva, ki se je v zadnjih letih skrčilo vsaj za tretjino? Mar niso projekti, ki povzdigujejo nacionalno književnost in njene ustvarjalce – kar projekta častnih gostij v Frankfurtu 2022 in tudi leto pred tem, v Bologni 2021 (dogovor je agencija podpisala na letošnjem sejmu v Bologni), zagotovo sta – prav veter v hrbet opešanega slovenskega založniškega in knjigotrškega okolja?

Nadalje se sprašujemo, kako lahko gospod Piano kuje teorije zarot tako intenzivno, da točno določeni slovenski založbi očita nastavitev že dveh direktorjev agencije zapored? Direktorje agencij v Sloveniji še zmeraj potrjujejo pristojni ministri in imenujejo vlade. Na podlagi v postopku izkazanih referenc gospod Piano te postopke menda dobro pozna. Če ima v Sloveniji založništvo takšno moč, je seveda na mestu vprašanje, zakaj podpora založništvu in programom v javnem interesu na področju knjige vztrajno pada, tudi javna podpora v njegovem paberkovanju omenjeni založbi. Nerazumljivo je tudi, zakaj se gospod Piano užaljeno kuja ob dejstvu, da je aktualna direktorica agencije dobila priložnost zaposlitve v agenciji prav pri projektu »Slovenija, častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma«, ko pa je od tam slovensko kandidaturo uspešno privedla do realizacije, ki je bila preteklih deset let le abstraktna želja. Slabe volje bi lahko bili v primeru, če bi se nam naziv izmaknil; dejstvo je, da se je za letnico 2022 potegovalo kar šest držav, med njimi svetovno prepoznavne, kot je na primer Mehika.

A dovolj o Frankfurtu, saj tudi gospod Piano v svojem pisanju abruptno preskoči na sofinanciranje založniških programov in projektov, ki ga s programskimi in projektnimi razpisi omogoča JAK. Najprej popravek – programski razpis, ki trenutno poteka, ima letnice 2016–2019, nov bo na sporedu konec naslednjega leta in bo torej zajel obdobje do leta 2023 (in ne do 2025, kot navaja sam). V obdobju enega štiriletnega razpisa sta dva dvoletna projektna razpisa, 2016–2017 in 2018–2019. Agenciji glede izbora na zadnjem projektnem razpisu očita, da je drastično znižala število založniških subvencij, kar seveda ni res, podprla je namreč več založb (15, na prejšnjem dvoletnem razpisu 12), ki pa bodo izdale nekaj manj subvencioniranih knjig (83, na prejšnjem razpisu 87). Aleph je zbirka izdajatelja Center za slovensko književnost (CSK), ki je sofinanciran tako v letih 2016–2017 kot v letih 2018–2019. Za zadnji razpis sicer še ni podpisal pogodbe, saj se je pritožil zaradi prenizkega števila sofinanciranih knjig – ob čemer ne prijavlja le knjig iz zbirke Aleph. Da pa smo omenjenemu prijavitelju zaradi sofinanciranja manjšega števila naslovov zaprli vrata k prijavam na naslednje razpise, seveda ne drži. CSK namreč ne izdaja zgolj in samo knjig, za katere prejme subvencijo, ampak je doslej zmeraj izdal tudi določeno število naslovov brez subvencije. V seštevku dovolj, da preseže najnižji prag glede števila izdanih knjig za prijavo na naše razpise.

Jože Piano, MBA, agenciji po drugi strani očita prefinanciranje založbe Studia humanitatis, ki je prejela podporo za šest naslovov letno. Gre za eno najuglednejših založb z dolgoletno tradicijo, ki je Slovence oskrbela s prevodi temeljnih in tudi sodobnih del iz svetovne humanistike, zaradi premajhnega števila izdanih knjig pa je leta 2016 izpadla iz 4-letnega sofinanciranja. Založba ob tem ni pisala pritožb in se repenčila, ni zahtevala dostopa do informacij javnega značaja, temveč se je enostavno prijavila na dvoletni razpis. In bila s predloženim projektom na predlog strokovne komisije sprejeta v sofinanciranje. Jože Piano, MBA, trdi, da zato, ker ima v komisiji svojega predstavnika, Mladena Dolarja. Dr. Dolar je filozof in potemtakem humanist, z omenjeno založbo pa nima nikakršne formalne povezave. Z odločanjem o razpisih nimajo prav tako popolnoma nič člani sveta JAK, z rezultati se lahko seznanijo tako kot vsi drugi – javno, na spletni strani JAK.

Kar zadeva navedbe o zapovedih skrbnice področja založništva glede prijav na štiriletni in dvoletni razpis za obdobje 2016–2019 oziroma 2016–2017, so prav tako popolna izmišljija, kaj šele da bi imele podlago v kakšnih zapisnikih komisije (te je gospod Piano dovoljkrat natančno pregledoval na JAK, da bi lahko to vedel že na pamet): štiriletni razpis je bil namreč objavljen 29. 1. 2016 in se je zaprl 29. 2. 2016, dvoletni razpis pa je bil objavljen šele 19. 2. 2016 in se je zaprl 21. 3. 2016. V času zasedanja komisije, na katerem naj bi sodelavka JAK torej komisiji zapovedala, naj iz programskega razpisa izloči vse prijavitelje, ki so se prijavili tudi na projektnega, vloge za dvoletni razpis sploh še niso prispele! Dne 14. 4. 2016 so bile že odposlane odločbe iz naslova razpisa večletnega sofinanciranja, komisija pa se glede odločanja o dvoletnem razpisu sploh še ni sestala.

Enako zavajajoče je navajanje o treh dobljenih sodnih sporih: zadnja tožba založbe Ebesede v zadevi prijave na razpis JR3-knjiga-2016-2017 je bila uspešna v delu, v katerem je sodišče odločitev vrnilo komisiji JAK v ponovno obravnavo, zaradi procesne napake, s tem da odločba jasno navaja: »Sodišče pripominja, da so postopki javnega razpisa – sofinanciranje iz javnih sredstev – po ustaljeni upravnosodni praksi specifičen tip upravnega spora. Izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev.« Prva tožba zaradi neizbora na programskem razpisu za obdobje 2010–2012 se je zaključila podobno, z vrnitvijo v ponovni postopek, zaradi procesnih napak, pritožnik je po ponovni negativni odločbi JAK zamudil pritožbeni rok. Če bi gospod Piano, MBA, toliko energije kot v ukvarjanje s tožbami ter z zahtevanjem informacij in dostopa do vlog ter preostalih dokumentov drugih založnikov, ki so na razpisih JAK uspešni, vložil v svoj knjižni program, bi bil najbrž uspešnejši.

A vrnimo se, podobno kot gospod Piano, za konec še k razmišljanju o tem, kaj želimo v Frankfurtu doseči. Boljše vprašanje je, kaj želimo doseči s Frankfurtom. Zagotovo povečati prepoznavnost in zvišati vrednotenje slovenske literature v svetu. V zaključnih odstavkih gospod Piano, MBA, ponovno pomeša realnost in fikcijo. Tako navaja, da je roman Kronosova žetev v Nemčiji izšel v nakladi 1500 izvodov. Roman v Nemčiji sploh še ni izšel, bo pa izšel leta 2019. Prva naklada je zapisana v pogodbi o prodaji prevodnih pravic in gospod Piano te pogodbe verjetno ni videl. Ali je videl pogodbo o prodaji prevodnih pravic Draga Jančarja? Maje Haderlap? Od kod torej gospod Piano, MBA, črpa informacije, na podlagi katerih podaja posplošene sodbe, tudi o tem, kaj je po mnenju agencije dovolj dobro ali dovolj slovensko za predstavitve v tujini? Zakaj že v izhodišču meni, da projekt, ki je s svojo zasnovo prepričal presojevalce na nacionalni in mednarodni ravni, kogarkoli izključuje? Tudi sam, čeprav se je izključil iz kanalov komunikacije JAK, se lahko v javne debate in predstavitve kadarkoli vključi. Za to jih mora seveda obiskati. Kar je očitno težje kot namišljene informacije izpljuniti na mnenjske strani časnika. Naslednjo priložnost bo imel že na založniškem kongresu. Kjer ga zadnja leta prav tako nismo videvali. Uspešnejši rezultat pa mu želimo tudi ob njegovih nadaljnjih prijavah na razpise JAK, vključno s tistim za direktorsko mesto.

RENATA ZAMIDA direktorica Javne agencije za knjigo RS