Najprej naj omenim medsebojno povezovanje univerzitetnih institucij. Za evropske univerze so bila že sedemdeseta leta tista, ko so le-te začele intenzivno povezovati sorodna znanstvena področja posameznih univerz in s tem druga drugi na stežaj odpirati svoja vrata. Rezultati tovrstnih povezav, ki so se močno intenzivirale in poglobile v osemdesetih in devetdesetih letih, so danes vidni v številnih formalno organiziranih mrežah, namenjenih skupnim izobraževalnim in raziskovalnim projektom. Kot primer naj navedem, da je bilo že v začetku devetdesetih let v evropskem prostoru sedeminpetdeset različnih formalnih mrež, namenjenih dodiplomskemu in podiplomskemu izobraževanju. Bistvo teh mrež je bilo v tem, da so si univerze znotraj posameznih mrež in programov izmenjevale tako profesorje kot tudi študente. Danes praktično ni resne evropske univerzitetne institucije, na kateri ne študirajo tudi študenti z drugih univerz in ki ne pošilja svojih študentov v programe drugih univerz. Gre torej za zelo velik preobrat v pojmovanju internacionalizacije evropskih univerz, gre za nesebično izmenjavo znanja, pedagoških metod, procesov in postopkov pri reševanju teoretičnih in praktičnih problemov. Toda evropske univerze se niso povezovale le med seboj, temveč so se ves čas povezovale z vsem svetom.
Drugi vidik povezovanja evropskih univerz v osemdesetih in devetdesetih se kaže v sodelovanju z gospodarstvom. Pravzaprav je to logična posledica prej omenjenih povezav, kajti rezultati pedagoškega in raziskovalnega dela se prej ali slej zrcalijo kot aplikacija v gospodarstvu neke države. In prav tukaj je treba poudariti skorajda neločljivo povezanost enih in drugih. Pri gospodarstvenikih vidimo visoko stopnjo zaupanja v znanje, temu primerno pa tudi skupno reševanje tržnih, organizacijskih, finančnih, tehnoloških in drugih perečih problemov, ki so pogosto prisotni na gospodarskem področju. Metode sodelovanja med univerzami in gospodarstvom so bile različne in so segale od tistih, ki rešujejo strateške probleme podjetij, prek tistih, ki se dotikajo konzultantske dejavnosti, pa vse do skrbno pripravljenih programov praktičnega usposabljanja študentov v podjetjih.
Po drugi strani pa so univerze čutile podporo gospodarskih subjektov, torej uporabnikov znanja, ki so jim pomagali zlasti materialno, pri čemer je bil tako naložen denar zagotovilo za uspešnejšo prihodnost prvih in drugih. Pravzaprav je ta model sodelovanja med univerzami in gospodarstvom ustvarjalno prisoten tudi danes, predvsem v razvojno usmerjenih poslovnih sistemih.
V devetdesetih letih se je povezovanje med evropskimi univerzami intenziviralo.
Drugo značilno obdobje razvoja evropskih univerz je obdobje po Bologni. Bolonjska prenova študijskih programov, ki je v Sloveniji potekala po letu 2003, je imela v osnovi dva cilja: prvič, intenzivirati čas študija in ga s tem skrajšati, in drugič, s programom Socrates/Erasmus še bolj spodbuditi izmenjavo študentov in profesorjev, torej internacionalizacijo. Študenti so na ta način lahko na svoji univerzi hitro uveljavljali izpite in druge študijske obveznosti, opravljene na tujih univerzah. V okviru Evropske unije so se v tem času oblikovali različni modeli za izmenjavo študentov in profesorjev tako na pedagoškem kot tudi na raziskovalnem področju.
Pred nekaj leti je prišlo do še večje internacionalizacije evropskih univerz, saj je bil ponujen in tudi sprejet program Socrates Erasmus Mundus, v katerega so bile ob državah Evropske unije vključene še ZDA, Kanada, Nova Zelandija in še nekatere druge zunajevropske države, s čimer so se možnosti za izmenjavo študentov in profesorjev še povečale. To je ponovno odprlo možnosti za medsebojno sodelovanje posameznih univerz tudi na medkontinentalni ravni.
Torej, zgodovina sodelovanja evropskih in tudi zunajevropskih univerz je nedvomno pustila močan pečat tako na pedagoškem kot tudi na raziskovalnem področju. Danes obstajajo številni študijski programi joint degree in double degree, tako na prvi kot tudi na drugi in celo tretji stopnji študija oziroma pri študiju doktorata. Žal pa so možnosti tovrstnih oblik sodelovanja naših univerz še vedno neizkoriščene, kar kaže na njihovo še vedno preveliko introvertiranost.
Če smo torej obdobje Bologne opredelili kot drugo razvojno obdobje, ki je izjemno močno vplivalo na sodelovanje in s tem na razvoj univerz, ob tem pa na njihovo pedagoško in raziskovalno delo, se lahko postavi vprašanje, kdaj nastopi naslednje, torej tretje razvojno obdobje. Menim, da se je tretje razvojno obdobje evropskih univerz začelo že pred nekaj leti. Namreč, dejavniki, kot so sodobni tehnološki razvoj, umetna inteligenca, razvitost informacijskih mrež, poti in metod, oblikovanje različnih baz podatkov in informacij, družbena omrežja itd., so brez dvoma povzročili velike premike tako v razvitih kot tudi v razvijajočih se deželah. Neizpodbitno dejstvo je, da je zaradi navedenih in tudi drugih dejavnikov v zadnjih desetih letih izginilo okoli 30 odstotkov poklicnih profilov in s tem tudi delovnih mest. Obratno so se v enakem odstotku začeli pojavljati novi profili strokovnjakov in s tem nova delovna mesta. To dejstvo jasno kaže, kako hitro spremembe v okolju univerz povzročajo pritisk nanje, da se začnejo intenzivneje prilagajati zahtevam tega okolja, in to ob ponudbi ustreznih izobraževalnih in raziskovalnih »produktov«. To velja tudi in zlasti za slovenske univerze, ki bodo morale biti v prihodnosti še fleksibilnejše in se še intenzivneje povezovati s svetovnim in evropskim pedagoškim ter znanstvenim prostorom. Pri tem se namreč po moji presoji postavljata dve temeljni vprašanji:
– kakšne profile diplomantov ponuditi poslovnemu in družbenemu okolju v bližnji prihodnosti; to vprašanje se neposredno dotika posameznih univerz oziroma njihovih fakultet;
– katerim znanstvenim področjem znotraj univerz dati prioriteto; to vprašanje pa je namenjeno predvsem Vladi Republike Slovenije oziroma ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki financira javne univerze.
Časi počasnega sprejemanja študijskih programov, čakanja na počasne in dolgočasne akreditacijske postopke so minili. Glede na prej navedeno opozorilo bodo univerze morale ponujati dokaj ozko profilirane diplomante, vendar pa bodo le-ti potrebovali široko interdisciplinarno bazično znanje, da bodo razumeli, kako tako profilirano znanje uporabiti v kontekstu razvojnih smeri svojih delovnih okolij in družbe kot celote. Torej, po eni strani se obetajo novi profili diplomantov in njihova večja specializacija, po drugi strani pa širše interdisciplinarno razumevanje lastne vloge v družbi. Univerze se bodo morale tudi poglobljeno lotiti proučevanja trga znanja in trga dela. Samo na tej podlagi se bo mogoče v prihodnosti kar se da hitro odzvati na spremembe v okolju in temu primerno dinamično oblikovati študijske programe, ustrezne profile diplomantov, ki jih bodo zahtevali porabniki v gospodarstvu in negospodarstvu. Torej se univerze pravzaprav že zdaj soočajo s pravili delovanja tržnih zakonitosti na trgu znanja in trgu dela.
V ospredje sodi tudi vprašanje racionalnosti financiranja razvoja znanstvenih področij. Glede na hitrost razvoja v globalnem in tudi v domačem okolju se logično poraja vprašanje, katera znanstvena področja (beri programe) naj država sama financira, katera področja (programe) pa naj stimulira s pomočjo sodelovanja s tujimi univerzami. Gotovo bo za državo bolj racionalno, da v prihodnosti definira tista področja, ki so že do zdaj dosegla najvišjo razvojno stopnjo v mednarodnem prostoru, le-tem dodeli prioriteto in jih primerno financira, seveda do tedaj, dokler bodo rezultati na teh področjih primerljivi z mednarodnimi. Preostala znanstvena in pedagoška področja se bodo morala povezovati z drugimi univerzami in skupaj z njimi strniti znanje ter sredstva za doseganje ustrezne kvalitativne ravni.
Prav zaradi izjemno hitrega razvoja družbenih okolij nekaterih univerz namreč za posamezne, zlasti razvijajoče se države, torej tudi za našo državo, ne bo racionalno vlagati v vsa področja znanosti v enakih razmerjih kot do zdaj. To bo vplivalo tudi na tesnejše povezovanje (slovenskih) univerz z gospodarskimi in tudi negospodarskimi okolji (podjetji, ustanovami, razvojnimi agencijami, občinami, regijami itd.). Vendar se mi pri tem postavlja resno vprašanje: ali je sedanja vase orientirana in plehka strankarska politika resnično sposobna napraviti preobrat ne le v svojih obljubah, temveč tudi v dejanjih?
Naj povzamem: razvojni politiki, dolgoročnim razvojnim ciljem, strategiji in taktiki bo treba na slovenskih univerzah dati ustrezen poudarek v povsem drugačnem razvojnem kontekstu. Pri tem pa močno pogrešam razmišljanja o jutrišnji univerzi, na vrata katere so razvojne spremembe že potrkale, in to že pred nekaj leti.
PROF. DR. DUŠAN RADONJIČ, Maribor
