Vse skupaj se je začelo popolnoma po naključju. Primož je dolgo delal v marketingu, nazadnje za družbo CME, tedanjega lastnika Pop TV. »Ko se je zamenjal predsednik uprave, so me povabili, da se preselim v Prago, kjer je sedež podjetja,« je razložil Primož, ki do tedaj sploh ni razmišljal o selitvi v tujino. »Zdela se nama je dobra priložnost. Bila sem ravno po študiju psihologije, brez prave perspektive za zaposlitev in sva šla,« ga je dopolnila Meti. To se je zgodilo pred osmimi leti. Leto in pol po selitvi je Primož zapustil delo v korporaciji, a Meti je dobila službo v praškem vrtcu in odločila sta se, da ostaneta na Češkem.
»Po petnajstih letih marketinga in prodaje sem hotel nekaj novega. Hrana je bila vedno moja strast, saj sem po srednješolski izobrazbi kuharski tehnik,« se usmeritve na področje hrane spominja Primož, ki je sicer vedno želel imeti gostilno.
Začela sta tako, da sta na tržnici Kulatak v eminentnem predelu mesta Praga 6 najela stojnico in z avtomobilom iz Slovenije pripeljala dobrote. »Takoj sva opazila, da je na Češkem zelo težko kupiti kakovostno hrano. Nikakor ne dobiš domačih stvari. Trendi lokalne, zdrave, ekološke hrane so postali moderni šele pred kakšnimi tremi leti,« sta razložila razliko med slovenskim in češkim odnosom do hrane. Celo tržnice so se obnovile šele tam okoli leta 2008: »Prej je bilo najbolj modno vse, kar je iz tujine in je poceni. A ko spoznaš njihovo zgodovino, ti je popolnoma jasno, zakaj je tako. Od Masarykove republike dalje niso imeli ne normalnih tržnic ne kmetijstva, ki bi oskrbovalo mesta z lokalnimi izdelki. Ko so nad kmetijstvom bdeli Rusi, je cela država lahko gojila le koruzo ali krompir, pa še to v kolhozih.«
Kot je opazila Meti, je bila posledica take kmetijske politike v preteklosti ta, da je izginila tradicija malih kmetov in pridelovalcev, recimo malih sirarjev: »V veliko primerih se je to znanje izgubilo, saj se ni predajalo iz generacije v generacijo.« Zato sta bila s svojimi izdelki eksotična ne le po poreklu, temveč tudi po načinu pridelave in na stojnici prodala veliko ekološkega sira. Med najbolj prodajanimi izdelki je bilo in je še bučno olje: »Primerjali so ga sicer z avstrijskim, a so rekli, da je naše boljše. Je tudi malo drugačno, saj so semena v našem olju manj pražena kot v avstrijskem. Vedno imava sveže stisnjeno olje.«
Presenečena sta bila nad uspehom prodaje in sta se razširila še na nekaj drugih lokacij – stojnico imata tudi pred Plečnikovo cerkvijo v Vinohradyh, na kar sta zelo ponosna, tretjo pa na obrežju Vltave na tržnici Naplavka.
Gostilničar od jutra do jutra
Izpolnila sta tudi Primoževo željo po gostilni. Odprla sta restavracijo Nenasyta v tako majhnem prostoru, da je bilo v njem prostora le za 16 oseb. Gosti so bili večinoma tujci. Pravzaprav sta bila presenečena, kako je mala gostilnica z nekaj mizami v hipu postala vroča točka mesta. Temu je bila kriva recenzija v Prague Postu, zaradi katere je restavracija v hipu postala uspešnica. Na tripadvisorju je bila nato dve leti zapored med desetimi najboljšimi restavracijami v Pragi.
Primož je bil štiri leta od jutra do naslednjega jutra v gostilnici. Sploh je bil duša te gostilne, najprej je kuhal, potem so gostje pričakovali, da bo vseeno prisoten, saj je bil obisk gostilnice doživetje, Primož pa je želel pričarati vzdušje slovenske gostilne: »Nisem mogel zapreti, če se je celotna družba odlično zabavala.« Ko se jima je pred dvema letoma rodil sin, sta se odločila, da restavracijo zapreta. »Vzela nama je preveč časa, želela pa sva, da imava tudi družinsko življenje,« sta družno zatrdila, tako da imata zdaj za konec tedna tržnice, med tednom poteka organizacija in priprava tržnic, občasno imata še stojnico na kakšnem festivalu, še vedno pa je družina na prvem mestu. Meti se je spet posvetila svoji stroki in se zaposlila kot psihologinja in učiteljica v angleško-češki zasebni osnovni šoli.
Češčina v 14 dneh
Življenje v češki prestolnici sta si uredila, tako da stanujeta zunaj središča mesta, a blizu javnega prevoza, da sta lahko hitro v mestu. »Praga ni več taka, kot se jo spomnimo iz časa socializma. To je zdaj metropola. Tu ima sedež veliko mednarodnih podjetij, saj so znali takoj pritegniti tuj kapital,« je mesto opisal Primož. Po njunem mnenju se prebivalci Prage spreminjajo skupaj z mestom. Kot prvo, ne hodijo v središče mesta, ker so tam trume turistov. »Raje so v četrtih tik ob središču, recimo v Žižkovu, kjer je še normalno življenje in bari, kamor zahajajo le domačini,« priporoča Primož. Meti je opazila, da je bilo sprva težko komunicirati s starejšimi, za katere se ji zdi, da imajo zaradi zgodovine ukoreninjen strah pred tujci: »Mladi pa so zelo odprti in govorijo več tujih jezikov, čeprav še zdaleč ne tako kot v Sloveniji.«
Pošalila se je, da sta se češko naučila v štirinajstih dneh: »Jezika se ti zdita na videz zelo podobna, a ko se začneš učiti, ugotoviš, da je veliko razlik.« »Recimo, otrok v češčini pomeni suženj,« je zanimivo opazko dodal Primož. »Zato se jim zdi strašno hecno, ko na naših avtomobilih vidijo napis Otrok v avtu.« Češčina se jima zdi bolj podobna hrvaščini: »Ko gremo na morje, imava vedno problem preskočiti na hrvaščino in potem kot Čeha govoriva češko.« Ko smo ravno pri Čehih, Primož je prepričan, da imajo Čehi še vedno nekaj »češkega«, saj še vedno nosijo sandale z belimi nogavicami. A Meti je razložila: »Midva vsaj veva, zakaj to delajo – zdi se jim bolj higienično, če imajo sandale in nogavice.« Prepričana sta, da so Čehi naredili velik skok in nas v marsičem prehiteli, predvsem v gospodarstvu. »V Pragi je standard zelo visok. Res pa je, da je v Sloveniji boljša kakovost življenja, predvsem doseg narave, pa tudi infrastruktura za otroke, recimo javni vrtci so v Sloveniji precej boljši. Na Češkem so taki le zasebni vrtci,« je razložila Meti. Zato ju zdaj, ko je na poti drugi otrok, malce vleče v Slovenijo: »Škoda je, da bi otroci babice in dedke videli le po skypu.« In že razmišljata, kako bi lahko češko-slovenski turizem razvijala bliže domu.
