Razlog, da sedeva na letalo in odpotujeva na Lezbos, je bil poletni dopust, načrtovan nekaj mesecev vnaprej. Niti približno si nisva predstavljala, kaj se bo v času, odkar sva rezervirala dopust, zgodilo. Ko so se začele pojavljati novice, kaj se na Lezbosu dejansko dogaja, sva najine načrte malo prilagodila. S sabo sva vzela največje kovčke, jih dopolnila z nekaj obutve in sanitetnega materiala za pomoč beguncem in odšla z namenom turistično raziskovati otok, vsak dan pa kakšno uro ali dve pomagati prostovoljni organizaciji Starfish, s katero sva stopila v stik, da sva dobila informacije iz prve roke, kaj se tam pravzaprav dejansko dogaja. Pričakala naju je še veliko hujša situacija, kot sva jo sprva predvidevala, zato sva turistično raziskovanje otoka dala kaj kmalu popolnoma ob stran in se posvetila ljudem, ki so tam potrebovali pomoč.
Kaj je bilo za vaju ob prihodu na otok najtežje?Spomnim se, da smo že iz avtobusa videli veliko begunskih šotorov, postavljenih v parkih po mestu. Česa drugega na poti do hotela nismo opazili. Prvo dopoldne, ko sva odšla pogledat na plažo, pa naju je stisnilo pri srcu. Tisti trenutek povsem prazna plaža. Da so se tam dogajale pretresljive izkušnje, pa so opominjali veliki kupi čolnov in reševalnih jopičev. V momentu sva se zavedela, da stvari ne opazujeva več le prek televizijskih ekranov, ampak se dogaja pred najinimi očmi.
Kako hitro sta iz območja udobja prešla na razmere, ki so tam vladale?Že isti večer sva se oglasila pri organizaciji Starfish, kjer sva dobila napotke, kako bi se lahko vključila v pomoč. Naslednji dan sva nadaljevala, kot sva si pred odhodom zastavila. Kakšni dve uri sva pripravljala ogromne količine sendvičev, nato pa odšla raziskovat otok. Enako dan pozneje, vendar naju je že pekla vest, da ne moreva tavati naokoli, medtem ko ljudje tako potrebujejo pomoč. Zato sva se povsem posvetila beguncem.
Zagotovo je bilo vsakodnevno veliko zgodb, ki so se vaju dotaknile. Morda katera še prav posebno?Največ časa sva preživela s fantom, ki nama je pomagal s prevodi pri jemanju anamneze ljudem, ki so potrebovali zobozdravniško pomoč. Komaj je postal polnoleten, že je odšel na pot, saj ga je družina poslala kot najprimernejšega, da reši življenje. Starši zase in za mlajša dva bratca niso imeli denarja, zato so ostali v Afganistanu. Fant je bil poln ambicij za življenje, želel je študirati biologijo, oditi v Švico, kjer je imel sorodnike. Na pot je odšel, ker je njegov oče nekoč delal v vojski in so ga preganjali talibani, prav tako vso njegovo družino. Z njimi je imel na poti redke stike, saj so se ves čas skrivali. Dotaknila se naju je predvsem informacija, da talibani dobijo plačanih 15 dolarjev za vsako ustreljeno glavo. Življenje tega fanta je bilo torej vredno pičlih 15 dolarjev.
Po podatkih UNHCR je leta 2017 na otok Lezbos prispelo okrog 12.800 beguncev, kar predstavlja dobrih 40 odstotkov vseh beguncev, prispelih v Grčijo. Begunska kriza se nadaljuje, saj je v prvih dveh mesecih letošnjega leta na Lezbos prispelo že 1367 beguncev, kar je približno polovica vseh beguncev, ki so letos prispeli v Grčijo. Kaj te številke dejansko pomenijo za nekoga, ki jih je videl na terenu?To so precej majhne številke v primerjavi z letom 2015. Takrat je vsakodnevno prišlo tudi po 1200 beguncev. Dan za dnem. Ogromno ljudi. Čeprav so zdaj številke precej manjše, je vsak človek, ki mora zapustiti domovino, ker tam iz kakršnega koli razloga ne more preživeti, preveč. Seveda pa manjše število ne pomeni, da beguncev ni. Še vedno so, le bogat in varen evropski svet ljudem ne pomaga. Manjše število v novicah nas ne sme preslepiti, da ljudje po svetu ne potrebujejo pomoči in da je vsega tega gorja konec.
Pred dnevi sta končala nov projekt – s pomočjo humanitarne akcije Otrokom sveta sta zbirala sredstva za nakup otroških vozičkov. Od kod ideja in zakaj prav vozički?Zbrali smo že dovolj denarja, naročili vozičke in so že dostavljeni na Lezbos, kjer čakajo, da jih v dneh po 17. maju razdelimo. Ves preostali denar ostane pri prijateljskem društvu UP-ornik, ki ga bo namenil pomoči potrebnim v Mariboru. Idejo za vozičke je dala ustanoviteljica prej omenjene fundacije Starfish, s katero sva sodelovala že večkrat. Vozički v prvi vrsti predstavljajo prevozno sredstvo za otroke in so osnovna stvar, ki jo kupimo, ko pričakujemo naraščaj. Vendar vozički ponujajo še veliko več, sploh v izrednih razmerah, v kakršnih živijo begunske družine. V nastanitvah so življenjske in higienske razmere za bivanje zelo slabe, zato lahko družine odpeljejo svoje otroke ven, na svež zrak. Tako otroci odkrivajo nove vonje, glasove, občutke, kar je v prvih mesecih razvoja otroka zelo pomembno. Prav tako je v teh mesecih pomemben stik z vrstniki, s katerimi pletejo nam nevidne vezi. Če se več družin odpravi v naravo s svojimi otroki v vozičkih na sprehod, se prijateljske vezi ne tkejo le med starši, ampak predvsem med malimi otroki. Zelo pomemben vidik je tudi, da se mati lahko umakne iz skupine, ki je sicer ne pozna, v samoto s svojim otrokom, kjer se tke vez med njima, ki prav tako pomembno vpliva na nadaljnji razvoj otroka. Voziček predstavlja otrokom v prvih mesecih tudi varno zavetje, posteljo, prostor, v katerem preživijo veliko časa in se počutijo brezskrbno.
Kako sta begunska kriza in vaše angažiranje vplivala na vaše družabno življenje? Še vedno ordinirate v Brežicah?Vesel sem, ker so nekateri ljudje pokazali pravi obraz in so zaradi moje pomoči beguncem odšli iz mojega življenja. Še bolj pa sem vesel, da sem spoznal veliko več ljudi, ki enako mislijo kot jaz in jim je mar za soljudi. Sicer pa sem še vedno zaposlen v ordinaciji svoje tete in tako bo skoraj zagotovo tudi ostalo. Rad imam Brežice, tja sem prihajal vsak konec tedna že kot otrok k svoji ožji družini.
Že vrsto let ste boter v projektu Botrstvo, prav tako ste bili v dijaških časih v vlogi predsednika mestnega centra OZN Ljubljana, ki je deloval po osnovnih in srednjih šolah, zbiral pomoč za begunce iz BiH… Od kod ta empatija?Empatijo so mi privzgojili starši. Z leti in dogodki, ki so prekrižali mojo življenjsko pot, pa se je to le še stopnjevalo.
Bi lahko rekli, da jo imajo tudi otroci 21. stoletja?Mislim, da premorejo še veliko empatije. Seveda odvisno od vzgoje staršev. V tej kampanji so me povabili na pogovor z dijaki na Gimnaziji Brežice. Izjemno sem bil presenečen, kako so dijaki poslušali moje predavanje in postavili precej vprašanj. Še bolj pa sem bil presenečen, ko so se sami angažirali in prispevali denar za nakup vozičkov. Tega res nisem pričakoval od tako mladih ljudi, za katere bi menil, da jim gre po glavi vse kaj drugega kot pa pomoč soljudem. Vsi moramo ohranjati empatijo pri mladih ljudeh, saj bodo oni tisti, ki bodo že čez nekaj let krojili svet.
Kako sami gledate na odnos Slovenije do begunske krize, do žičnatih ograj in ali vam znajo, kot humanitarcu, prisluhniti?Slovenija se je politično odrezala kot egoistična država. Kot tudi marsikatera druga evropska država. Želeli bi imeti dobrine z vsega sveta, biti del globalizacije in s tem izkoriščanja revnih držav. Ko bi svetu morali vrniti za težke razmere, za katere je soodgovorna tudi Slovenija, pa smo se raje zavili v žico. Egoistično, pohlepno in neodgovorno obnašanje države.
Kje vidite sebe čez pet, morda deset let?Sebe vidim v svetu, kjer ni vojne. Kjer smo omejili podnebne spremembe. Kjer v zelo visoki meri izkoriščamo energijo iz obnovljivih virov. Kjer ne sekamo več pragozdov za nove kmetijske površine, na katerih gojimo žita za živino. Kjer se vsa plastika ponovno uporabi in je ni več v oceanih. Kjer ne obstajajo več klavnice, ampak so živali le še naše spremljevalke. Kjer ljudem ni treba več zapuščati domov, ker ne morejo preživeti svoje družine. Kjer je človek enak človeku. Kjer ni več množičnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst. Kjer noben otrok ne trpi več zaradi lakote. Kjer nobena ženska ni več deležna nasilja zato, ker je ženska. Kjer vladajo spoštovanje, raznolikost in enakopravnost. Kjer nobena žival ni več privezana na verigo ali zaprta v kletko. V raju, za katerega vem, da lahko preživi še mnogo večjo populacijo ljudi, če le nismo pohlepni.
Vesna Levičnik
