J. O. je imel srečo. Razredničarka v petem razredu je končno prepoznala njegovo težavo in mu pomagala do ustrezne strokovne pomoči. Tudi doma je imel vso podporo in vrstniki ga niso več zasramovali; učiteljica jim je pojasnila, kaj je to disleksija. A ob koncu šole se je spet zapletlo. Ne boš zmogel štiriletne šole, v poklicno se vpiši, so ga prepričevali na šoli. J. O. jim je pokazal prst, se vpisal na gimnazijo in jo uspešno končal. Izdelal si je svoje strategije učenja. Predavanja si slušno zapomni, veliko piše z roko, snov ponavlja… Knjig še vedno ne mara, doslej

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.