»Tehnični spomeniki« (TEŠ 6, ljubljanski klinični center, drugi železniški tir v Luko Koper, kraški vodovod, kanalizacijski zbiralnik Medvode – CČN Ljubljana itd.) jasno kažejo, da političnim »strokovnjakom« dandanes na (skrajno motečo) konstruktivno strokovno kritiko sploh ni treba odgovoriti, kaj šele da bi jo z ustreznimi strokovnimi protiargumenti skušali celo ovreči. Dobronamernim kritikom in njihovim privržencem se z molkom in cenzuro enostavno onemogoči javno strokovno razpravo ali pisanje. Če to ne zadostuje, se običajno pavšalno oblati njihovo strokovno znanje, praktične izkušnje in zatajijo njihova referenčna dela.

Vzrok teh načinov prikrivanja je naraščajoča prestrašenost slovenske »vodilne stroke« zaradi zavedanja o vse hujšem pomanjkanju njihovega strokovnega znanja ter praktičnih izkušenj. Žal še niso spoznali, da s konstruktivno strokovno kritiko pogojena diskusija pomeni razvoj ter napredek stroke, medtem ko nasprotno politično in strokovno lakajstvo pomeni njen hitri in obširni propad.

V Nemčiji velja nepisano pravilo, da sme končna dejanska cena objekta odstopati od predračunske cene izvedbene projektne dokumentacije za največ 10 odstotkov. Večja količinska in stroškovna odstopanja, še posebno pa vzroke za naknadno »potrebne« anekse morajo projektant, izvajalec in predvsem gradbeni nadzor investitorju natančno utemeljiti. Aneksi so praviloma znamenje nedopustnih mahinacij ali hudega strokovnega neznanja. Za sokrivdo pri slabo utemeljenih podražitvah, kakor tudi pri mahinacijah z aneksi, se morajo udeleženci pisno zagovarjati in investitorju povzročeno škodo deloma celo kriti iz svojega obveznega zavarovanja.

TEŠ 6 je to že potrdil, drugi navedeni projekti pa bodo še dokazali javno strokovno skrivnost, da v medijih predhodno obljubljene investicijske ocene projektov do končnega prevzema objektov v obratovanje zrastejo vsaj za trikratno vrednost. S predhodno pravilno oceno dejansko potrebnega obsega del in realne velikosti končnih stroškov predvidenega objekta bi se namreč investitor hudo prestrašil in bi si lahko še pravočasno premislil. Ko pa obvisi na »trnku« (beri: kohezijska ali druga sredstva), mu ni več rešitve.

Že pred mnogimi desetletji je slovenska stroka utemeljeno dokazala strokovno, ekološko ter ekonomsko škodljivost in zato preprečila načrtovano gradnjo kanalizacijskega zbiralnika Medvode – CČN Ljubljana. Nova generacija strokovnjakov v ljubljanski VO-KA pa se očitno ni poglobila v njihovo arhivsko gradivo ali pa nima potrebnega strokovnega znanja in sposobnosti presoje.

Na podlagi citata »na ljubljanski občini trdijo, da je občinska cesta, ob kateri bo v veliki meri potekal povezovalni kanal (CO), široka 6 metrov in zato varovalni pas kanala ne sega na sosednja zemljišča« iz članka »Jezni kmetje gradbince na Ježici ustavili s traktorji« (Dnevnik, 25. 4. 2018), se lahko samo zgrozim nad to hudo manipulativno navedbo, ki bi lahko veljala samo za popolnoma ravno občinsko cesto. Lastnikom sosednjih zemljišč je namreč zamolčano, da na sosednja zemljišča sega pretežni del 25 do 30 metrov širokega izvedbenega pasu. Na tem pasu morajo paralelno poleg površine za traso izkopnega jarka (z obojestranskima varnostnima bankinama) namreč predvideti še ustrezne površine za odriv ter skladiščenje humusnega sloja, za odlaganje izkopnega materiala, za napeljave za znižanje gladine podtalnice, za skladiščenje izvedbene opreme in materialov, kakor tudi ustrezne delovne površine za transportno in izvedbeno mehanizacijo itd.

Psi lajajo, karavana gre nemoteno dalje, ogromne (trikratne?) račune pa bodo spet morali poravnati potrošniki.

Franc Maleiner univ. dipl. inž. kom., Ljubljana