»Pridejo dnevi, ko človek izve kaj tako čudovitega, da mora prekipevanje svojih občutkov ukrotiti z neke vrste veselim strahom,« je danes vidno vznesen poročal postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov. Razlog za veselje je bila novica, da se je ruska državna vesoljska agencija Roskosmos odločila za dejavno sodelovanje v projektu namestitve umetniškega satelita UMBOT::MG, ki je del 50 let trajajočega gledališkega projekta Noordung 1995–2045, v orbito našega planeta. To pomeni, da je bil storjen prvi – toda nemara tudi ključni – korak k praktični uresničitvi vizije, ki jo je Živadinov oblikoval že pred več kot dvema desetletjema: da bo ob zadnji ponovitvi prej omenjene predstave (odigrajo jo vsakih deset let) leta 2045 v orbito namestil 14 umetniških satelitov, ki bodo zastopali nastopajoče v njej. »Umestitev tega satelita v orbito, ki se bo zgodila v bližnji prihodnosti, bo neke vrste generalka za ta zaključek,« meni Živadinov. »Začenja se resnična kozmifikacija umetnosti.«
Ploski črvi in podatki o igralki
Projekt umetniškega satelita UMBOT::MG je sicer zasnovan skozi prepletanje umetniških in znanstvenih vsebin. »To bo pravzaprav umetniško-znanstveni satelit,« pojasnjuje Živadinov. »Kajti naši napori izhajajo iz prepričanja, da se bosta umetnost in znanost nekega dne zlili v eno in razkrili veliko skrivnost našega bivanja.« Umetniški del projekta oblikuje skupina postgravitacijskih umetnikov v okviru zavoda Delak (poleg Živadinova še Dunja Zupančič in Miha Turšič) in se seveda navezuje na izvedbo projekta Noordung 1995–2045 oziroma na preminulo igralko Mileno Grm, ki je nastopala v njem; podatke o njej – od biografije, vseh njenih vlog in posnetkov odrskih nastopov pa do njenega DNK in inventarja njene obrazne mimike – bodo posebej napisani algoritmi v realnem času pošiljali iz vesolja na Zemljo.
Znanstveni del projekta, katerega nosilec je ZRC SAZU, pa obsega biotehnološki eksperiment, in sicer raziskavo s posebno vrsto ploskih črvov (roscoffensis), katerih preživetje v vesolju oziroma njihovo reakcijo na pogoje mikrogravitacije bodo opazovali. Gre za svojevrstna, nekaj milimetrov velika, proti radiaciji odporna in energijsko samozadostna bitja, sposobna regeneracije, ki za delovanje ne potrebujejo ničesar razen svetlobe, v navezavi z zelenimi algami, ki živijo v njih, pa so – na nekakšni meji med živalskim in rastlinskim svetom – sposobna proizvajati kisik in hrano zase. Izsledki raziskave bi utegnili biti zelo zanimivi za prihodnje načrtovanje vesoljskih poletov in morebiti je ravno ta plat projekta vzbudila zanimanje ruskih ustanov.
Poseben pomen za človeštvo
Do pošiljanja umetniškega satelita v orbito namreč ni tako lahko priti. »Verjetno bi marsikdo želel poslati kaj v vesolje, a seveda to ne gre kar tako,« se nasmehne Irina Sokolova, koordinatorka iz Zvezdnega mesta, ki vse od slovenske oddaje vloge spremlja napore za uresničitev projekta. »Ustrezne instance je treba prepričati, da gre za projekt, ki ima poseben pomen za človeštvo.« Pogovori in sestanki z različnimi ustanovami so trajali več mesecev, na poti pridobivanja potrebnih dovoljenj pa se je v tem času nabral za osem centimetrov debel kup dokumentacije; ko so projekt postopoma podprli Ruska akademija kozmonavtike, slovensko in rusko ministrstvo za kulturo, dobil pa je še več priporočil, je tudi Roskosmos prižgal zeleno luč in celo sklenil, da je projekt vreden, da se mu pridružijo tudi sami s svojo znanstveno ekipo.
Satelit, velik nekaj manj kot meter, bodo verjetno izdelali v Rusiji oziroma v eni od ustanov pod okriljem Roskosmosa, tehtal pa naj bi od tri do pet kilogramov, odvisno od podrobnosti izvedbe znanstvenega dela projekta, ki naj bi jih dorekli v začetku junija. V sklepni fazi naj bi satelit namestili v orbito iz ruskega modula Mednarodne vesoljske postaje med vesoljskim sprehodom, umestitev pa si bo mogoče ogledati v neposrednem prenosu.
