Da pada po Viliju in bo padalo še naprej vsaj do volitev, ko bo z njimi prišel nov cirkus v mesto, če cirkus uporabim kot metaforo, in bo Vili pozabljen, je jasno, kajti takšna je slovenska navada, negovana že stoletja. A le dokler je ljudstvo prava nevešče in s tem nezavedno svojih političnih pravic.
A ne vem, če se slovensko ljudstvo pri vseh teh cirkusih zaveda, da mu pred nosom kradejo oblast. Nazadnje so mu jo leta 2013 z ustavnimi spremembami, ko so mu onemogočili referendume o zakonih, ki se sprejemajo za izvrševanje državnega proračuna, in o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb. Si slovensko ljudstvo sploh predstavlja učinek teh sprememb, ki so v svojem bistvu odstranitev ljudstva kot odločevalca pri zajezitvi in onemogočitvi korupcije in pri morebitnih namerah razprodati slovensko zemljo in vsega, kar je državno – torej ljudsko? Pa tudi ljudsko oblast Slovenk in Slovencev kar podariti neki imaginarni Evropi (Združene države Evrope namesto denimo evropske konfederacije, kjer bi bil glas dvomilijonske Slovenije popolnoma enakovreden glasu Francije, Nemčije, Italije…).
Naj ponazorim na primeru družine, kajti to razumemo skoraj vsi: oče in mati prinašata (če nista ravno brezposelna) vsak mesec denar, nedoletni otroci pa ga v celoti razdelijo med seboj, ker jim ga po družinski ustavi oče in mati, ki s poštenim delom denar ustvarjata za nedorasle otroke, da jih spravita do samostojnega kruha, niti deliti ne smeta. Otroci pa smejo tako kar sami razpolagati z njunim denarjem in ga celo očetu in materi delijo po svoji presoji. Kako, si lahko samo mislimo, vidimo pa to na primeru parlamenta in drugih proračunskih porabnikov. Sem bila s primerjavo dovolj jasna?
Tistim, ki so se ob branju tega pisma nad usodo Slovenije ob takšnem početju vendarle malce zamislili, tako polagam na vest.
Začnimo se do ljudske, torej svoje, lastne oblasti, to je do neposredne demokracije vesti spoštljivo in odgovorno, kajti zakonodajni referendum ni neki davkoplačevalski-denar-zapravljajoči-nebodigatreba, marveč je pravna dragotina, izborjena skozi stoletja boja za človekove politične pravice in jo je treba čuvati – če uporabim popularni jezik – kot punčico svojega očesa, saj predstavlja edino nekrvavo (!), a dovolj revolucionarno zasilno zavoro neomejenim in nebrzdanim početjem predstavniške oblasti.
Ida Čuden Rebula, Sežana
