Sedem let sem imel priložnost spoznavati Ameriko od znotraj – Ameriko, ki je ni več. Žal. V moji takratni Ameriki je živel srednji sloj v hiši s trato, ženo in več otroki ter z vsaj tremi avtomobili in enim samim zaposlenim možem. Zdaj sta za precej manjše razkošje potrebna dva zaposlena, mož in žena. Na ameriškem Srednjem zahodu smo lahko tedaj na ulici puščali ključ v parkiranem avtomobilu. Ljudje so bili s tujci prijazni. Za božič se je spodobilo biti dober in koga od osamljenih povabiti na kosilo. Kdor je izgubil službo, je takoj dobil drugo, morda dva tisoč kilometrov stran, a tega so tam vajeni, so pač prodali hišo in si v novem kraju kupili drugo. Novincu so sosedje zaupali, da se splača v banki nekajkrat najeti manjše posojilo in ga vrniti točno ali predčasno, da bo zaupanje še za pozneje, če bo potrebno več. A tudi obrnjeno, če je kdo na Floridi plačal 50 dolarjev s čekom brez kritja, so se poročila vlekla za njim, kamor je šel, tudi do New Yorka. Obama je v svoji knjigi s statističnimi podatki objavil dokaze, da se je življenjska raven od tedaj prepolovila.
Seveda je tudi na tisto Ameriko že legala senca Vietnama pa Gvatemale, Nikaragve, Bolivije, plantaž United Fruit in tako dalje, a je bil še vedno dovolj močan spomin na vojno, ko je Amerika reševala Evropo (in sebe) pred ponorelim nacizmom in japonskim militarizmom. Njenega ogromnega gospodarskega potenciala, ki se je tedaj šele začel preusmerjati v zmagovito oboroževalno tekmovanje, se po koncu vojne ni dalo več ustaviti, ne da bi s tem prizadeli življenjsko raven prebivalcev ZDA. Ni se torej treba križati in čuditi, da njena vitalna oboroževalna industrija ne more v nedogled proizvajati in prodajati orožja – brez novih vojn. Tu ji priskočijo na pomoč državna administracija, State Department, Cia, Pentagon in še vsi drugi, a ne iz prirojene zlobe, oni samo delujejo v korist države.
Vsaka organizirana družbena skupnost je že dolgo večplastna. Vse življenje, posli, stiki, informacije se pretakajo v določenih plasteh, nevidno za druge plasti. Recimo sloj najbogatejših le iz ozadja usmerja dogajanja na svetu, zanj pa ga opravi sloj politikov, državnikov in bankirjev, ki morajo potem telovaditi med njihovimi interesi in naivnim zaupanjem volilcev. Da je potem vse, kar se zgodi, zakonito. Podobno delujejo tudi policija, vojska, tajne službe, javne službe, denarni tokovi in tako dalje, v novejšem času še vzporedna oblast narkokartelov, ki je kot plesen že preplavila ves svet s svojo dejavnostjo, s svojimi metodami, moralo in denarnimi tokovi, ki so že večji od državnih. Kje je tu Amerika? Povsod je tudi Amerika. Slep je, kdor tega ne vidi.
Neumno je misliti, da ameriška Cia uporablja kakšne prijaznejše metode kot sovjetska KGB in britanska MI6, da strategi v Pentagonu razmišljajo kaj plemeniteje kot oni v Kremlju, da so specialci z ene ali druge strani kaj manj človekokruti in bolj človekoljubni – ker ne morejo biti, če hočejo biti enako učinkoviti. To je to. Vsa Južna Amerika je preluknjana s humanitarnimi, izobraževalnimi, verskimi ali drugačnimi vložki iz ZDA, ki učijo ali ponujajo, v resnici pa zahtevajo uveljavljanje svojih načel. Resda bolj prefinjeno kot Rusi v Čečeniji in bolj zavito v prijazno embalažo. Znamenita evropska potomca sta pod okriljem čikaške šole ponesla surovi neoliberalizem po vsem svetu – formalno z vzgojo in prevzgojo ekonomistov, se pravi z radodarnimi štipendijami in fundacijami ter uglednimi predavatelji, za zaprtimi vrati pa s pogovori pravih nosilcev inštrukcij diktatorjem in generalom, kako nenadoma in brez usmiljenja zatreti vse neposlušne.
Eskadronov smrti, ki so metali argentinske svobodomiselneže iz letal v morje, niso izurili specialci iz Moskve, pa tudi ne brutalnih paravojaških enot v celi vrsti južnoameriških držav, kjer še kar režejo glave, za kazen zakopavajo žive ter z nepredstavljivo krutostjo iztrebljajo vasi in cela območja. Tudi zasliševalce v Guantanamu in Iraku ter Afganistanu so morali nekje, kjer to znajo, izšolati in jih naučiti uspešnega mučenja s sodobnimi sredstvi. To znanost ali vedo nekje preučujejo, jo financirajo in jo nenehno tudi izpopolnjujejo. Tudi gestapovce so nekje učili. Ali res še kdo verjame, da je pokvarjenost – kot prikriti del sistema »delujočega za splošne koristi« – doma samo na eni strani političnega zemljevida?
Milan Maver, Ljubljana
