Vprašanja na vse naše »zakaj« zahtevajo odgovor in ta je pravzaprav enostaven in sega na sam začetek naše samostojne poti. Slovenija bi bila danes na boljšem kot Švica – mladi izobraženci bi ostajali in kirurgi bi tu iskali službo, samo za primer, če bi svojo vlogo odigrali varuhi človekovih pravic s svojimi pravnimi svetovalci. Ker bi varuhi – po mojem skromnem mnenju – morali biti sredinski, ne levi in ne desni, ne rdeči in ne črni, in bi tako morali biti ves čas na preži ter varuhi pravic državljanov, delavcev. Tako sem se – ropali so mojo tovarno, ne bom navajal imena, ker ji reklama ne koristi, ker je ni več – obrnil na prvega varuha Ivana Bizjaka, da bi ukrepal, a se je njegov svetovalec, vodja kabineta, Karl Erjavec se je pisal, zatekel v pravniško frazerstvo: »Obveščamo vas, da smo v vednost prejeli vaš poziv za takojšnje ukrepanje zoper divje lastninjenje, ki ste ga poslali sredstvom javnega obveščanja, državnim organom in drugim institucijam.« Prismojenost se nadaljuje, a že to je dovolj bedno. Nisem poslal v vednost, če zahtevam ukrepe, in nisem poslal državnim organom, temveč tožilcem in kriminalistom. Čeprav bi Erjavec naletel na lumpa do komolcev v marmeladi, bi se izvil v pravniško frazerstvo. Tudi z Bizjakovim naslednikom Matjažem Hanžkom sem bil enake sreče, le da se je njegov samostojni svetovalec Ivan Šelih zatekel v razlaganje zakona o kazenskem postopku, ki da nalaga državnemu tožilcu pravico in dolžnost, da mora začeti in nadaljevati kazenski pregon in tako naprej. Pa saj se nisem obrnil nanj za razlago, ampak za nenehen pritisk na tožilstvo in sodstvo. In s tem se je varuhova dejavnost končala.
Namesto akcije varuha in pravnih svetovalcev brezbrižen, puhel pravniški flanc, ropanje se je nadaljevalo do končnega pokopa tovarne. In ker se je to ropanje nadaljevalo povsod, se je razširilo in kot metastaze raka razneslo v vse druge pore gospodarskega, socialnega, družbenega življenja ob poroznem pravosodju, zato danes nismo druga Švica, ampak povsem balkanska provinca.
Jožef Praprotnik, Jesenice