Tudi na področju urejanja prostora se spreminjajo oziroma na novo definirajo številni izrazi, ki so uporabljeni v nadaljnjem besedilu zakona. V uvodu so definirane tudi pristojnosti urejanja prostora, ki so porazdeljene med državo in občine.

Državni prostorski red

Državni prostorski red definira temeljna pravila urejanja prostora, splošne smernice za nosilce urejanja prostora in priporočila za prostorsko načrtovanje, pripravo in izvajanje ukrepov zemljiške politike ter izvajanje drugih nalog s področja urejanja prostora. Zakon na novo definira tudi nekaj obstoječih (že poznanih) udeležencev. V uvodu obširnega poglavja pa na novo definira strateške in izvedbene akte. Enotna ocena stroke je, da je predlagani sistem za prostorsko načrtovanje boljši od sedanjega in delitev aktov mnogo bolj življenjska in logična. Velja omeniti še dve novosti, ki se jih stroka prav tako veseli: uvedena je Komisija za prostorski razvoj – kot stalno delovno telo Vlade RS, ki bo na medministrski ravni reševalo probleme urejanja prostora, in Prostorski svet – ki bo strokovno-posvetovalni organ pristojnega ministrstva za prostor in bo sestavljen iz 14 članov – priznanih strokovnjakov s področja urejanja prostora.

Strateški in izvedbeni prostorski akti

Osnovni strateški akt je Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Naslednji v hierarhiji strateških aktov je tudi največja in zelo dobrodošla novost – Regionalni prostorski plan, s katerim je dobro zapolnjena vrzel med državno in občinsko ravnijo urejanja prostora. Velika novost je tudi delitev obstoječega OPN – občinskega prostorskega načrta na strateški in izvedbeni del. Strateški del na občinski ravni se zdaj imenuje OPP – občinski prostorski plan.

Pri izvedbenih prostorskih aktih je manj novosti. Veljavni OPN se je razdelil na dva dela, na že omenjeni strateški del in izvedbeni del, ki se še vedno imenuje OPN – občinski prostorski načrt. Izvedbeni akti so zadržali enako hierarhijo, kot jo imajo v sedanjem sistemu – DPN (Državni prostorski načrt), OPN (Občinski prostorski načrt), OPPN (Občinski podrobni prostorski načrt) in pa Odlok o urejanju podobe naselij in krajine.

Zakon definira še Urbanistično in Krajinsko zasnovo kot obvezni strokovni podlagi za pripravo OPN in Regionalnega prostorskega plana. Stroko veseli dejstvo, da je kot obvezna strokovna podlaga definiran tudi Elaborat ekonomike, ki ga je treba pripraviti kot del obveznega gradiva za obravnavo OPN in OPPN.

Združeni postopek načrtovanja in dovoljevanja za državni prostorski načrt (DPN) vsebuje postopek izbora najustreznejše variante prostorske ureditve državnega pomena, postopek priprave dokumentacije in postopek izdaje celovitega dovoljenja ter uredbe o varovanem območju prostorske ureditve državnega pomena. V tem delu se ZUreP-2 naslanja na Gradbeni zakon in s to novo ureditvijo odpira možnost za bolj racionalno načrtovanje ureditev državnega pomena.

Lokacijska preveritev

Lokacijska prevetritev je popolnoma nov instrument prostorskega načrtovanja, ki se lahko uporabi na pobudo investitorja gradnje. Ta mora na občini vložiti Elaborat lokacijske preveritve. Postopek lokacijske preveritve v bistvu omogoča manjše individualne spremembe OPN, znotraj predpisanih robnih pogojev. Občina postopek zaključi s sklepom, ki je podlaga za izdajo dovoljenja za poseg.

Sodno varstvo zoper prostorski akt omogoča sprožitev upravnega spora zoper vse izvedbene prostorske akte. V javnih razpravah ob sprejemanju zakona je to dejstvo povzročalo nemalo hude krvi in kritik, predvsem s strani občin. Vlada je pri taki ureditvi vztrajala, praksa pa bo pokazala pravilnost te odločitve.

Končno je tudi zemljiška politika kot ključno področje aktivnega urejanja prostora našla svoje mesto v prostorski zakonodaji. Žal ni obravnavana celostno, kot bi se za tako ključno »politiko« spodobilo, daje pa občinam možnosti za uporabo raznovrstnih ukrepov zemljiške politike in s tem podlago za učinkovito – načrtovano uporabo prostora.

Ukrepi zemljiške politike in informacijski sistem

Zakonodajalec je opredelil 14 različnih ukrepov zemljiške politike. Nekateri med njimi so direktivni ukrepi, kot so predkupna pravica, omejitve parcelacije, upravna komasacija in razlastitev, nekateri ukrepi pa so finančne narave, kot sta taksa na neizkoriščena stavbna zemljišča in komunalni prispevek. Kot najpomembnejšo novost, ki jo prinaša to poglavje v zakonu, lahko označimo ponovno uvedbo gradbene parcele in predpisano ureditev evidentiranja gradbene parcele.

Uvedba prostorskega informacijskega sistema sicer ni novost. Uzakonjali so ga namreč že prejšnji zakoni s tega področja, vendar so tokratna določila precej bolj konkretna in predvidevajo tudi postopke za njegovo vzpostavitev. Hkrati v naši državi že tečejo projekti, financirani s sredstvi EU, za izvajanje konkretnih aktivnosti za vzpostavitev tega prepotrebnega sistema, ki bo zagotavljal transparentnost in varnost, hkrati pa pomenil kvalitativni preskok v učinkovito izvajanje prostorskega načrtovanja in spremljanja stanja v prostoru. (kea)