Presenečenja ni bilo. Dosedanji predsednik Venezule, 55-letni Nicolas Maduro je v nedeljo na volitvah prejel 67,7 odstotka glasov in s tem nov mandat, njegov glavni tekmec Henri Falcon pa 21 odstotkov. Udeležba je bila 46-odstotna, najnižja v zadnjih 20 letih, na kar je delno vplival bojkot dela opozicije, delno pa katastrofalne ekonomske razmere.
Madura, naslednika Huga Chaveza, je za kandidata predlagala koalicija Široka domovinska fronta, v kateri je poleg Združene socialistične stranke (PSUV) še devet levičarskih strank. Po podatkih volilne komisije je zanj glasovalo nekaj več kot 5,8 milijona od 20,5 milijona volilcev. Drugi kandidati so dobili bistveno manj glasov, Falcon okoli 1,8 milijona, Javier Bertucci 925.000, Reinaldo Quijada pa 34.000 glasov. Maduro je svoj uspeh označil za zgodovinsko zmago, čeprav je bila volilna udeležba skromna v primerjavi s preteklimi obdobji, ko je v povprečju znašala 79 odstotkov, zato mu opozicija pripisuje pirovo zmago.
V regiji in na zahodu dvomijo
Glavne opozicijske stranke, povezane v koalicijah Združeno demokratično omizje in Široka fronta svobodne Venezuele, so volitve bojkotirale in Falcona, ki je volilce pozival k udeležbi, obtožile sodelovanja z Madurom. Obtožbe so danes omilili, potem ko sta Falcon in Bertucci izjavila, da je izid zaradi številnih nepravilnosti »nelegitimen« in ga ne priznavata.
Opozicija je po dolgotrajnih pogajanjih s predstavniki vlade, v katerih je posredoval nekdanji španski premier Luiz Rodriguez Zapatero, januarja zavrnila podpis doseženega konsenza o izvedbi volitev. Od dogovora je odstopila na dan telefonskega pogovora njihovega predstavnika s tedanjim zunanjim ministrom ZDA Rexom Tillersonom. Argumenti opozicije za bojkot volitev so, da vlada ni zagotovila demokratičnih in pravnih pogojev za pošteno glasovanje in da naj bi šlo za goljufije. Izida volitev ne priznajo niti EU, ZDA, Kanada ter 12 latinskoameriških držav članic Skupine iz Lime.
Obljube, da pa bo tokrat res bolje
Maduro je med kampanjo in po zmagi nakazal, da bi se želel pogovarjati z ZDA in EU ter da je pripravljen na dialog z opozicijo za dosego nacionalne sprave. Želel bi, da bi skupaj z vsemi političnimi, gospodarskimi in socialnimi akterji v Venezueli rešili najhujšo krizo te države, ki ima največje zaloge nafte na svetu, a jo pestijo nevzdržne ekonomske razmere. Inflacija je lani dosegla 2616 odstotkov, letos bo predvidoma presegla 13.000 odstotkov; BDP je bil lani nižji za 14 odstotkov, letos naj bi padel za 15 odstotkov; črpanje nafte se je od leta 2012 znižalo z 2,4 milijona na 1,5 milijona sodov na dan. Za povrh v teh dneh grozi zaplemba tankerjev in rafinerij v tujini zaradi razsodbe v korist multinacionalke, ki je državno naftno družbo PDVSA tožila za več kot dve milijardi starih dolgov. Uvoz je s 66 milijard v letu 2012 lani padel na 9,2 milijarde, domača industrija je v razsulu in prebivalstvo trpi pomanjkanje hrane, zdravil in drugih osnovnih potrebščin. To je tudi razlog, da je v zadnjem času več kot milijon Venezuelcev emigriralo. Razmahnila sta se črni trg in korupcija. Maduro obljublja, da bo v novem mandatu, ki nastopi januarja 2019 in naj bi trajal do 2025, vse to uredil. Opozicija in številni disidenti iz njegovih vrst ga sprašujejo, zakaj tega ni naredil že prej.
