Po kazenski sodbi, ki je vzbudila presenečenje, ker je bila drugačna in znatno blažja od pričakovane (kaj neki ima sojenje opraviti s pričakovanji, ali je sojenje izpolnjevanje pričakovanj javnosti ali je – sojenje?), en sodnik pa je glasoval za oprostitev, se je oglasil minister. Sodba mu ni bila niti najmanj všeč, toda ta, tretji sodnik, ta je šel čez vsako mejo. Po njegovem mnenju nima ne intelektualne ne moralne pravice, da bi še kdaj sodil. Evfemizem je, če rečem, da gre zgolj za trdo izjavo. Vendar previdno, tudi pri nas smo v nekem trenutku že slišali, prav tako od ministra, da bodo letele (sodniške in tožilske) glave.
Med izjavama so razlike, seveda. Ona, tuja, ima naslovnika z imenom in priimkom, pošastno konkretna je. In intelektualno-moralna ministrova domislica – strašljiva. O avtorju, ministru, ki bi moral zagotavljati pravilno in zakonito (intelektualno in moralno) delovanje pravosodja, pove več kot preveč. Druga, naša domača, ni bila tako individualizirana in morda tudi ne enako konkretno artikulirana. Je pa zato, kar ni nič manj odvratno, želela prestrašiti velik in nedoločen krog naslovnikov.
Takšen informacijski udar na moja čutila ne more miniti brez posledic. Za moje delovno področje gre. Radovednost, kako se v tej deželi lotevajo aktualnih pravosodnih tem, mi ne da miru. Samo malce prisluhnem elektroniki, pokukam v časopise. Ni težko, dogajanju tako rekoč ni mogoče pobegniti, še posebno ne, ko se preseli na ulice.
Kazenska zadeva, ki je izzvala dogajanje, je zanimiva, kontroverzna in zahtevna za odločanje, toda za poznavalce – konec koncev – nič posebnega. Marsikateremu sodniku in tožilcu se je že zgodila podobna, tudi hujša: če ne v celoti, pa v posameznih segmentih. Ne gre se izgubljati v njej, še posebno, ker gre (šele) za prvostopenjsko sodbo in do pravnomočnosti je še daleč. Seveda ne bom rekel »mnogo hrupa za nič«, ker je sojenje v hudih kazenskih zadevah resna reč od začetka do konca. In nadaljnje sojenje ni popravljanje prejšnjih napak, temveč mora biti odločanje zastavljeno in izvedeno tako, da bo v prvo prav.
Proces je tekel za zaprtimi vrati. Pa je bilo, kot bi pred bikom mahali z rdečo cunjo. Mediji so hlastali za informacijami o kaznivem dejanju in po dogajanju na obravnavi. Te so seveda pridno curljale, celo kakšen filmček, posnet s telefončkom, se je pojavil.
Sodnik, ki je ostal v manjšini, na odločitev sodišča ni vplival. Je pa svoje prepričanje profesionalno obrazložil v ločenem mnenju, s katerim si je, kot rečeno, nakopal ogenj in žveplo ministra ter srd množice. In seveda obenem obilno prispeval k temu, da je kazenski dogodek postal medijski dogodek. Pa saj za to gre, se mi včasih zazdi: ne za sojenje, temveč za zadovoljevanje nizkih instinktov. (Toliko za navdušence nad ločenimi mnenji. Res pa je, da je bilo dano na prvostopenjsko odločitev, kar ni ravno običajno.)
Politične stranke so žugajočemu ministru na moje presenečenje v večini pritegnile. Tolčenje po mizi in razkazovanje mišic nad pravosodjem je zadnje čase na splošno v modi. Populistična paradigma ju je umestila v hard core v arzenalu potez, ki jih morajo uporabljati politiki (junaki?) našega časa, če hočejo ugajati.
Nato so se oglasila združenja sodnikov in tožilcev, ki so – vsa, leva in desna – ministra v en glas obsodila in brez omahovanja ostro zahtevala njegovo glavo. Sodnikov predsednik se je pridušal, da je napadeni sodnik – sodnik z veliko začetnico, spoštovan in zaupanja vreden pa mu na kraj pameti ne pade, da bi ga umaknil z drugih sojenj.
Sledili so zanimivi zasuki. Del politike je ministru obrnil hrbet in pritegnil asociacijam sodnikov in tožilcev. Polomili so ga, potresejo se s pepelom, neodvisnost sodstva je v demokraciji svetinja (kam neki so gledali včeraj?).
Ministrski predsednik je stopil ministru v bran, kriv pa je – le kdo bi si mislil – ja, zakon, seveda, ki prav takšnega primera, kot se je zgodil, ni predvidel. Ne da bi zanjo zaprosila, je javnost dobila lekcijo iz črkobralske metode za razlago prava. Za pravnike je bila lekcija nepotrebna, javnosti pa je pošiljala napačno sporočilo. Vlada bo predlagala novelo in vse bo prav. Da ta ne bo mogla veljati za nazaj (sprememba bi šla in peius, to ste uganili že vsi), je modro zamolčala (kako domače zveni vse to). Demonstracije še vedno trajajo, zato ne gre prilivati olja na ogenj, demonstrantke na ulici so ravno prav razjarjene. Ni ga junaka, ki bi si jim v teh časih upal oporekati, pa če imajo prav ali ne.
Tedaj sem se spomnil nekega drugega tujega politika najvišjega ranga. Ni dolgo tega, ko je sprejel na letnem razpisu (oh, letni razpisi za prosta mesta v pravosodju, kdaj jih bomo imeli pri nas?) na novo postavljene sodnike in tožilce. V sodne dvorane jih je poslal z besedami, da gredo zdaj sodit, ker se ne sme zgoditi, da bi v državi sodila ulica. Enako se mi je storilo, ker se nisem mogel spomniti, da bi kakšen naš predsednik že kdaj sprejel sodnika in ga na njegovo prvo službeno mesto pospremil s podobnim posvetilom. Pa se ni zgodilo enkrat, da je ulica pokazala voljo in željo, da bi sodila ter odstavljala sodnike in tožilce. Kršitev načela delitve oblasti? Kje neki, tudi tisti predsednik s sodstvom nima dosti, je pa moralna avtoriteta in njegove besede so bile objavljene kot prva novica v dnevniku v najelitnejšem terminu nacionalne televizije.
Bil bi zanimiv dodatek k dopustu, če ne bi šlo zares. Tam in tukaj. Tutto il mondo e paese (Ves svet je le vas).
Zvonko Fišer je nekdanji generalni državni tožilec.