Takšna kvaziprivatizacija javnega zdravstva ni od včeraj. Sega v devetdeseta leta. Začela se je z množično nezakonito selitvijo zdravnikov iz javnih zavodov med koncesionarje. Seveda z odločitvami resornega ministra in občin. Kakšen bo končni izid neverjetne prepletenosti javnega in zasebnega zdravstva, ni treba ugibati. Krajši konec bo zanesljivo pripadel javnemu zdravstvu in zavarovancem. Razmere v zdravstvu so veliko bolj zapletene od javno razgaljenih primerov žilnih opornic, sklepnih protez in preskakovanja vrst. Reforma javnega zdravstva brez radikalnih ukrepov na vseh področjih njegove kvaziprivatizacije ni uresničljiva.
Zasebne iniciative zdravnikov (tudi koncesionarjev) za maksimiranje osebnih dohodkov, prepletene s poslanstvom javnega zdravstva, delujejo kot rakaste metastaze. Razmere v javnem zdravstvu so takšne, da bi namesto reform, ki obtičijo že pri vstopu v reformni proces, morali poleg kirurških posegov uporabiti tudi kemoterapije. Slikovit primer naše prakse je zdravstveni dom z enim samim zaposlenim zdravnikom, direktorjem zavoda.
Prepričan sem, da odgovornosti za razmere v zdravstvu ni mogoče pripisati kar vsej množici dobrih šest tisoč zdravnikov. Odgovornost je, kot ugotavlja mag. Tršan, predvsem na strani politike, na njeni zakonodajni in izvršilni oblasti. Delovanje zdravstva je (bi moralo biti) v rokah državne politike, ne pa zdravstvene blagajne ali sindikata Fides. Seveda nosijo pomemben del odgovornosti tudi vodstva treh zdravniških organizacij. To so Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo in Fides – Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije. Njim, posebej Fidesu, gre zasluga, da je uresničevanje deklaracije za dostojanstvo in vrednost zdravniškega poklica obrobnega pomena.
Lep primer dostojnega ravnanja zdravnikov najdemo na drugi strani oceana, v kanadskem Quebecu. V odprtem pismu je letos 250 zdravnikov zavrnilo predlog lokalne vlade za povišanje zdravniških plač. In razlog? Zdravniki so politikom sporočili, da medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje delajo v nezavidljivih in težkih delovnih pogojih in da bo povečanje zdravniških plač prikrajšalo druge zaposlene v zdravstvu. Vsota denarja, namenjenega zdravstvu, je namreč točno določena. Če se povečajo prejemki zdravnikov, bo manj za ostale zaposlene. In kako ravnajo zdravniki pri nas?
Na žalost se zdravniki in njihovi predstavniki na druge zaposlene v zdravstvu dobesedno požvižgajo. Nedolgo tega je letni obseg neplačanih nadur medicinskih sester dosegel število 250.000 ur. Vendar ni bilo zaslediti niti ene izjave predstavnikov zdravnikov o sprevrženosti takšnega ravnanja. Zgodba se ponavlja. Vlada je sprejela zahteve Fidesa za povečanje plač zdravnikov, druge zaposlene v zdravstvu in enotni plačni sistema pa je prezrla.
Storitev vsakega zdravnika je ne le statistično, temveč tudi v delovnem procesu povezana z delom treh medicinskih sester in dobrih dveh drugih zaposlenih v zdravstvenem zavodu. Skratka, delo slehernega zdravnika je soodvisno od prispevka petih preostalih delavcev, zaposlenih v zdravstvu. Ravnanje državnih organov (izvršna in zakonodajna oblast), ki ne upošteva teh okoliščin, samo po sebi vnaša nered in neorganiziranost v zdravstvo.
V ospredje moramo postaviti zdravstvene zavode (26 bolnišnic, 57 zdravstvenih domov in 12 drugih zavodov) in vzpostaviti njihovo neodvisno, suvereno in odgovorno poslovno delovanje. Zahtevna naloga, saj je kar ministrstvo mimo zavodov izdalo skoraj 700 soglasij za delo zdravnikov pri drugem izvajalcu. Zaposleni, posebej zdravniki, lahko delajo pri drugih izvajalcih, vendar le kot delavci zavodov, v katerih so zaposleni. Problem čakalnih vrst je zanesljivo povezan tudi z različnimi oblikami zasebništva, s prevlado zasebnega interesa zdravnikov.
Nekaj je povsem jasno. Z doslej uporabljenimi prijemi reforma javnega zdravstva ni uresničljiva. Poglejmo samo zamisel o večjem številu (konkurenčnih) zavarovalnic, ki ima pri nas precej pristašev. Po podatkih iz ZDA njihove zavarovalnice za stroške in dobičke porabijo kar 40 odstotkov vrednosti zbranih sredstev (premij). Zaskrbljenost javnosti je utemeljena. Bosta javni in zasebni sektor čez deset let na trgu zdravstvenih storitev delovala kot normalna konkurenca ali pa se bomo še vedno ukvarjali z molžo javnega sektorja?
Janez Krnc, Litija
