Smo pripravljeni bolj pravično razporediti dobrine?

Neoliberalizem povsod po svetu prinaša koncentracijo bogastva v rokah posameznikov. Politične stranke postajajo orodje za interese različnih elit in za manipulacijo preostalih ljudi. Tudi pri nas se razslojevanje veča. V ustavi imamo zapisano, da smo socialna država. Smo, s figo v žepu. Od povečane gospodarske rasti imajo koristi samo nekateri. Dobičke podjetij si v veliki meri lastijo direktorji (nagrade, dividende…), delavci, ki jih ustvarjajo, pa se obrišejo pod nosom. (Tudi Cerar je dvignil plače najbogatejšim: zdravnikom, direktorjem, poslancem.) Delodajalci se upirajo vsaki spremembi in iščejo izgovore. Po mnenju GZS naj bi povišanje socialne pomoči samo nižalo motivacijo za iskanje zaposlitve. Da bi jo zvišali z dvigom minimalne plače, ki bi delavce vsaj malo odmaknila od tveganja revščine, jim ne pride na misel. Vse za blaginjo kapitala. Kdor meni, da bodo bogati še druge potegnili navzgor, verjame, da gresta borba za čim večje premoženje in solidarnost skupaj z roko v roki. Pošteno se moti. Naše desne stranke pa bi s svojim neoliberalnim programom še znižale davek na dobiček. Privatizacija šolstva in zdravstva bi razkrojila še tisto javno dobro, ki nam je ostalo.

Smo se pripravljeni pogovoriti o razvoju nacionalne varnosti?

Pomislek: ob referendumu za »drugi tir« je US presodilo, »da lahko vlada proračunska sredstva za kampanjo porablja zgolj v primeru, če v njej predstavi tako razloge za zakon kot proti njemu«. Je vlada pri referendumu o vstopu v Nato upoštevala take kriterije?

Naša varnost je gotovo zelo pomembna. Sprašujem pa, kaj je za nas v resnici bolj nevarno: podnebne spremembe ali potencialna vojna? S poplavami, točo, žledom, sušo, požari se spopadamo že kar nekaj časa in posledice so za ljudi ogrožajoče. Za tiste, ki se z njimi borijo in jih odpravljajo, ter za tiste, ki jim uničijo osnovo za preživetje. Za reševanje in zaščito namenimo veliko premalo denarja in hkrati preveč računamo na prostovoljce. Z vojsko je drugače. Nam grozi vojna? Smo z vstopom v Nato zagotovili svojo varnost ali smo samo bolj poslušni izvajalci njihovih zahtev (finančnih, oborožitvenih…), njihovih potreb in namenov, tudi nemiroljubnih? Smo odlagališče za odsluženo ameriško orožje? V prihodnjih letih naj bi za nakup novega namenili 1,2 milijarde evrov. Ali ga za svojo varnost v resnici potrebujemo ali bi bolj potrebovali kaj drugega? Helikopterje, na primer. In vojsko, ki bi bolj pomagala pri naših naravnih nesrečah. In vlado, ki ne bi kar sama odločala o tako velikih izdatkih za Nato.

Se zavedamo, kaj je domoljubje?

Je to Krkovičev festival Mati Domovina? Sta to dve (ne samo ena) kitici Zdravljice? Morda tožarjenje desničarjev v evropskem parlamentu? Je to gonja proti splavu, vse za večjo rodnost? Borba proti migrantom, večkulturnosti in dežela, obdana z rezilno žico? Je to morda gibanje Generacija identitete, s katerim se spogleduje Janša? Ne, domoljubje ne more vsebovati sovraštva.

Volitve so pred vrati. Le kaj nam bodo prinesle?

Število strank kaže, da bi kar naenkrat vsi radi postali politiki. Jih v to žene nezadovoljstvo z obstoječimi ali bolj poslanski privilegiji z imuniteto vred? Predvidevam, da bodo bogati obkrožili desne kandidate, ker so jamstvo za ohranitev njihovih privilegijev. Vseeno upam, da se nas bo večina odločila za večjo solidarnost.

Si želimo imeti na politiko večji ali manjši vpliv? Ankete kažejo, da si želimo bolj avtoritativnega voditelja (Janša, Šarec). Iluzorno razmišljamo, da bo rešitelj nekdo, ki zna udariti po mizi. Pozabljamo, da so njegove odločitve lahko prehitre, nepremišljene, subjektivne in usmerjene v napačno smer. Lahko nas pripeljejo še »niže«. Upam, da ne bo obveljal rek: osel gre enkrat na led, Slovenci pa vsaka štiri leta.

Polona Jamnik, Bled