Kritika opere Macbeth: Glasba kot tapetna spremljava
Osrednji akter nove postavitve Verdijevega Macbetha je gotovo režiser Jernej Lorenci. O njegovi postavitvi je mogoče polemizirati, toda ne prvenstveno toliko o njenem vsebinskem ali odrskem konceptu, temveč veliko bolj o njenem odnosu do glasbenega – večkrat se namreč zdi, da je Lorenci pozoren predvsem na odrsko in dramaturško semantiko, medtem ko glasbeno le slabo razpoznava, pri čemer te »slepote« najbrž ne gre razumeti kot del koncepta.
Jernej Lorenci je postavitev Macbetha spretno prilagodil svojemu tipičnemu prevpraševanju bistva gledališke prakse: Macbethova uzurpatorska pot se tako dogaja na enostavnem gledališkem prosceniju na očeh »dvojnega« občinstva – na eni strani sodobnega meščanstva, ki ga pooseblja zbor, in na drugi nas, obiskovalcev. (Foto: Darja Štravs Tisu)
Lorenci je postavitev Macbetha spretno prilagodil svojemu tipičnemu prevpraševanju bistva gledališke prakse. Macbethova uzurpatorska pot se tako dogaja na enostavne...