Samo najosnovnejše poznavanje parfumske industrije oziroma popularne kulture potrebujemo, da bi poznali slavno izjavo zgodovinsko najodmevnejše filmske zvezdnice Marilyn Monroe o njeni opravi za v posteljo. Novinarju je na intimno vprašanje, ki bi v današnji družbi upravičeno obveljalo za seksistično, ponudila provokativen odgovor, da v postelji nosi samo nekaj kapljic parfuma chanel št. 5. Legendarno dišavo še danes povezujemo s slavno igralko, v raznih lepotnih rubrikah pa smo se doslej seznanili še z najljubšimi parfumi nešteto drugih zvezdnic svetovne slave. Moške estradnike, kaj šele slavne politične veljake, so s tovrstnimi vprašanji obremenjevali redkeje, a to ne pomeni, da niso radi lepo dišali in da o izbranih parfumih ni cel kup omembe vrednih anekdot.
Na francoskem dvoru so predvsem blažili smrad
Parfumiranje, ki ni samo stranski učinek sterilizacije kože po britju, je med večinsko moško populacijo postalo sprejemljivo in množično priljubljeno v potrošništvu naklonjenih desetletjih po drugi svetovni vojni. Na voljo je bilo vse več ugodnih in manj koncentriranih moških dišav v obliki toaletnih in kolonjskih vodic. Večina je obljubljala predvsem več možatosti. Bolj pikantne, citrusne, da ne rečemo celo cvetlične dišave za moške je v bolj koncentriranih parfumskih različicah medtem še naprej preizkušala aristokracija oziroma vplivni moški z vrha družbene piramide. Ti pa tako in tako radi lepo dišijo že od 14. stoletja dalje, ko so tradicijo posvojili z Orienta. To je bilo še posebno priročno v obdobjih, ko so blažili stranske učinke vseh neprijetnih vonjav, ki se pojavijo zaradi pomanjkanja vsesplošne higiene.
Narod, ki dišave od nekdaj jemlje najbolj resno, so gotovo Francozi. Med parfumsko naprednejše kralje sodi že Ludvik IV, najslavnejši absolutist iz druge polovice sedemnajstega stoletja. Sicer razkošju in pretiravanju naklonjeni vladar se je v življenju menda samo dvakrat okopal, posledice tega pa blažil s parfumiranjem sebe in svojih prostorov. Dvorni parfumski mojstri so mu menda izdelovali dišave za vsak dan v tednu, zaradi težav s smradom pa je bilo močno nadišavljeno tudi vse pohištvo. Na srečo se je navada obdržala – dišalo ni samo po tistem, ko so se dvorjani in pozneje še plebejci privadili osnovne higiene, parfumska tradicija je vztrajala tudi po meščanski revoluciji. Napoleon je na primer vse življenje prisegal na eau de cologne, parfumsko moško vodico iz istoimenskega mesta v Nemčiji, tako priljubljeno, da izraz kolonjska odtlej uporabljamo za vse moške parfumske vodice s podobno koncentracijo alkohola in eteričnih olj. Prestižne vonjave so prežemale tudi britanski dvor. Posebej za njih je dišave izdelovala družina, danes že parfumska dinastija Creed. Creedovi so dvor kralja Jurija v drugi polovici osemnajstega stoletja zalagali s po meri krojenimi oblačili in odišavljenimi usnjenimi rokavicami – ta vonj je kralja tako navdušil, da je naročil izdelavo parfuma, ki je nazadnje dobil ime english leather, torej angleško usnje. Parfumi znamke Creed so širni javnosti postali dostopni šele leta 1970, še prej sta se z njimi dišavila britanski premier Winston Churchill in Sigmund Freud, danes pa nanje prisega princ Charles. Njegova sinova imata drugačen okus – princu Williamu menda diši kolonjska vodica Ralpha Laurena, princu Harryju pa še komercialnejša cool water znamke Davidoff, znana tudi kot vstopna toaletna vodica za mlade moške.
Donald Trump ima svojega, Clintonov privablja zveri
Še bolj zahodno imajo drugačen okus. Donald Trump prisega na lastno dišavo, poimenovano Donald Trump success (uspeh), njegov predhodnik Barack Obama pa je informacijo o najljubši dišavi obdržal zase – znano je kvečjemu, da so mu ob priložnosti podarili dišavo znamke hiphop mogočneža Puff Daddyja z imenom i am king (jaz sem kralj). George Bushmlajši in njegov oče sta včasih rada dišala po cenovno ugodnem aramisu, ameriški znamki, poimenovani po enem od treh mušketirjev iz slavnega Dumasovega romana, Bill Clinton pa je prisegal na moški obsession Calvina Kleina, eno najodmevnejših dišav devetdesetih let prejšnjega stoletja. Dandanes jo redno uporabljajo raziskovalci divjine – menda od vseh prav ta najbolj pritegne in vznemirja divje mačke, zato dišavo redno nameščajo na infrardeče kamere, ki spremljajo njihove nočne premike v divjini. Bolj eklektični parfumski poznavalec je bil medtem v prestiž rojeni predsednik John F. Kennedy mlajši. Kot fantje iz zasedbe The Beatles je proti koncu petdesetih rad nosil originalni Guerlainov vertiver z izvlečki indijske trave, odmevnejša pa je seveda legenda, povezana z nastankom parfumske znamke Eight & Bob, od nedavna dostopne tudi pri nas. Albert Fouquet, francoski aristokrat in parfumski strokovnjak, je rad ustvarjal parfume za lastno uporabo in navduševal znance s svojim vonjem. Leta 1937 je med druženjem z visokimi gosti na Azurni obali spoznal takrat mladega študenta Johna F. Kennedyja, ki ga je tako očaral, da mu je naslednje jutro poslal stekleničko svojega parfuma v hotelsko sobo s šaljivim pripisom, da se v njej skriva francoski glamur, ki ga Američanom primanjkuje. Kennedy je bil navdušen in ga je prosil za osem vzorčkov in, če je mogoče, »še enega za Boba«, torej njegovega starejšega brata Bobbyja. Fouqet mu je ugodil in pošiljke označil po navodilu Eight & Bob, torej »osem in za Boba«. Nekaj mesecev pozneje so začela prihajati pisma iz Amerike, večinoma od hollywoodskih zvezdnikov, ki so se zanimali za karizmatično vonjavo, in parfum je kmalu zaslovel.
Titov najljubši parfum prebuja ženske spolne hormone
Poleg Trumpa ima svojo dišavo tudi Vladimir Putin. O zasebnem življenju ruskega predsednika vemo bolj malo, zato ni znano, s čim se parfumira, so pa po njegovem vzoru v Rusiji nedavno izdelali moško dišavo leaders nr. 1 (voditelji številka ena). Dostopna je v ekskluzivnih ruskih drogerijah, embalažo krasi Putinov profil in menda diši nevsiljivo, celo umirjeno. Bolj surovo so dišali Putinovi predniki. Stalin je recimo prisegal na nič kaj ekskluzivno sovjetsko kolonjsko vodico troinoi, ki so jo običajni ljudje bolj kot za odišavljenje uporabljali za oskrbo ran ali jo celo pili, če ni bilo nič boljšega pri roki. Stalinov ideološki bratranec maršal Tito se je pri vonjih (in življenjskem slogu) raje zgledoval po Zahodu. Najraje je dišal po Diorjevem prvem parfumu za moške eau de sauvage, ki so ga kmalu po tistem, ko so ga leta 1966 dali na trg, nosili hollywoodski zvezdniki, kot je Steve McQueen. Parfum, ki je obveljal za klasiko in vzor mnogim moškim dišavam sodobnega časa, vsebuje hedoin, kemično kopijo vonja jasmina in magnolije, ki naj bi spodbujal izločanje ženskih spolnih hormonov, 100 mililitrov pa lahko danes dobite za okoli 90 evrov. Kako dišijo sodobni slovenski politiki, javnosti za zdaj ni znano, ne dvomimo pa, da bi v predvolilnem obdobju za najljubše raje razglasili cenovno ugodnejše znamke.
