Evtanazija

Težko je hkrati pisati o evtanaziji in nedotakljivosti človekovega življenja ali, če hočete, o svetosti življenja, ker je to večna in nedokončana tema, in kakorkoli jo obravnavamo, nikoli ne bomo prišli do rešitve, s katero bi se vsi strinjali.

Evtanazija (gr. eu = dobro, thanatos = smrt) je še vedno tabu tema. Že zakonodaja je pri tem precej nedosledna, dvolična in v nasprotju s Hipokratovo prisego o spoštovanju življenja od njegovega začetka. Šesta točka se glasi: »Da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Morda res nekoliko zastarelo Hipokratovo prisego je leta 1948 nadomestila Ženevska deklaracija, ki je še vedno spoštovala življenje od začetka, torej od spočetja. Kasneje je bila večkrat spremenjena, nazadnje oktobra 2017 na generalni skupščini Svetovnega zdravniškega združenja, kjer je bila 6. točka enostavno izpuščena, namesto nje pa je bila zapisana zaobljuba: »Ohranil bom kar največje mogoče spoštovanje do človekovega življenja.« Od kdaj in do kdaj?

Zakon o pacientovih pravicah, o katerem imam sicer svoje mnenje, med drugim v 7. poglavju o pravici do samostojnega odločanja o zdravljenju v točki 7.3 govori tudi o pravici do zavrnitve zdravljenja in v 30. členu v 1. točki dobesedno: »Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, ima pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih.« Ali ni to v bistvu strinjanje s tem, da bolniku pomagamo umreti, ker se je tako odločil?

Torej, če potegnemo vzporednico med zavestno odločitvijo o odklonitvi zdravljenja in omenjenim primerom avstralskega znanstvenika, ni bistvene razlike. Razlika je le v tem, da gre v primeru avstralskega znanstvenika za pomoč pri prekinitvi življenja s strani druge osebe, pri naši zakonski ureditvi pa za to, da bolnik pomoč zavestno odkloni, čeprav je glede na današnje znanje in možnosti morda še mogoča in smiselna.

Zdravniki sploh ne bi smeli izvajati evtanazije, vendar moramo o njej vsaj razpravljati. Naše poslanstvo je zdravljenje, lajšanje težav in ohranjanje življenja, vendar nas neznosno trpljenje bolnikov in njihovih svojcev opozarja, da bomo morali pri tem skrajno resnem vprašanju prej ko slej tudi mi nekaj storiti. Poleg izraza »dobra smrt« evtanazija dejansko pomeni medicinsko pomoč pri umiranju oziroma umor na željo bolnikov in sorodnikov. Uzakonjena je že v več državah in če smo že pri nekaterih stvareh, ki jih ne mislim navajati, tako zelo »moderni«, verjetno ni daleč dan, ko bomo to uzakonili tudi pri nas. Pri morebitni uzakonitvi evtanazije pa se je bati predvsem zlorab, saj vidimo, kakšni mojstri smo pri izigravanju zakonov. In če je evtanazija še tako sporna, je še bolj sporno to, da hudo bolni skačejo skozi okna bolnišnic, čemur sem bil priča kar nekajkrat, ali kako drugače na grozovit način storijo samomor.

Vsekakor evtanazija presega kompetence zdravništva. Ne vem tudi, ali mora biti ravno medicinsko asistirana. Pogosto slišimo izraz »humana« smrt. Ali je res »humana« samo tista, ki jo lahko povzročimo zdravniki? Saj je še mnogo drugih načinov, kako končati življenje, ki niso nič manj »humani« (na primer električni stol). Razumem tudi stališča cerkve, ki zavrača vse oblike nasilne prekinitve življenja pred ali po rojstvu. Razumem pa tudi bolnike, ki so neozdravljivo bolni, pogosto povsem odvisni od tuje pomoči, ki se jim zdravstveno stanje samo slabša in pogosto sploh ne morejo izraziti svoje volje glede podaljševanja ali prekinitve življenja. Tudi zdravniki evtanazije ne moremo kar sprejeti, tudi če bi bila zakonsko regulirana. Skrbi nas tudi naše lastno trpljenje pred neizbežnim koncem življenja.

Žal smo predvsem zdravstveni delavci soočeni z neznosnim trpljenjem ter umiranjem težko bolnih ali poškodovanih in moramo pač nositi to breme, saj z zdravljenjem ne moremo nadaljevati v nedogled in smo prisiljeni izvajati tako imenovano pasivno evtanazijo, kar je pogosto edini izhod pri obravnavi mnogih neozdravljivo bolnih in poškodovanih. V moji dolgoletni praksi so me bolniki ali svojci večkrat prosili, da se jim prekine trpljenje. Spominjam se vsaj štirih, vendar zaradi molčečnosti ne morem in ne smem podrobneje govoriti o njih. Kakšna stiska, pa ne samo moralno-etična, je to, vemo samo tisti, ki smo dobesedno dnevno izpostavljeni želji po milostni smrti.

Kako presunljiva je zgodba mladega fanta iz ZDA, ki je pred kratkim zakrožila po medijih. Po hudi poškodbi glave so ga že skoraj razglasili za mrtvega in načrtovali odvzem vitalnih organov. In kako to pojasniti svojcem? Marsikdo bo rekel, da so se zdravniki pri oceni njegovega stanja pač zmotili. Morda res, če so poročila točna. Lahko pa je šlo za splet okoliščin, ki jih z današnjim znanjem in možnostmi ne moremo natančno in zanesljivo opredeliti. In zaradi takih primerov moramo biti pri naših odločitvah skrajno previdni.

In za konec: še tako moderna zakonodaja ne more odvzeti bremena, ki ga zaradi specifičnosti našega dela nosimo zdravstveni delavci. Da se tudi motimo, kaže prej opisan primer. K sreči imamo veliko načinov, kako lajšati trpljenje, povsem pa tega tudi nismo sposobni, in kot družba bomo morali nekaj storiti tudi v zvezi s tem skrajno resnim problemom, ki lahko doleti vsakega od nas.