Oseminpetdesetletna Rose Lamwaka je le zadnja v vrsti žrtev 20-letne vojne v Ugandi, ki so bile deležne dobrote petnajstih lokalnih žensk, združenih v gradbeno ekipo. V družbi, kjer je vloga spolov natančno določena, je močno nenavadno, da gradijo ženske, prav tako je skoraj neverjetno, da so ji hišo zgradile na zemljišču, ki ji ga je odstopil njen stric. Rose je samohranilka, saj je njen mož izginil v državljanski vojni.
Gradbinke, ki so zgradile kočo in ji dale hrano, posodo ter posteljnino, so začele delati kot skupina pred desetimi leti, delo pa je za njih nekakšna terapija, s katero poskušajo zaceliti rane po državljanski vojni. Preživele so posilstva, zlorabe, prisilno delo in druga grozodejstva, ki so jih zagrešili pripadniki Gospodove uporniške vojske (LRA), pa tudi vojaki ugandskih vladnih enot, ki so se spopadali z LRA. Skupina petnajstih žensk danes ne le gradi hiše, temveč tudi druga drugi nudijo podporo in vodijo svojo varčevalno ter posojilno shemo.
»Dandanes si lahko tudi ženske zgradijo svoje hiše,« je za Reuters povedala Paska Akello, neformalna voditeljica skupine, prav tako mati samohranilka, ki so jo vojaki LRA nosečo ugrabili in odpeljali iz vasi. Idejo o skupini gradbenic je sicer dobila Agnes Igoye, zagovornica ženskih pravic. Kot otrok je morala zaradi vojne zapustiti Ugando, leta 2013 pa se vrnila odločena, da bo pomagala žrtvam vojne. Ko je slišala zgodbo o ženski, ki so jo vrgli iz koče, potem ko so ugrabili njenega moža in ga prisilili, da je postal vojak LRA, je vedela, kakšen bo njen načrt. »Imela je tri otroke in je vsako noč iskala zatočišče, kjer bi lahko legli k počitku. Nikoli v življenju še nisem zgradila hiše, a sem rekla, da moramo ženske pomagati,« pravi Agnes Igoye.
