Ta najbolj francoska od vseh francoskih jedi zahteva več kot le izvrstno gnetenje in mešanje sestavin, zahteva francoskost. In to je letos po priznanju žirije najbolj obvladal Mahmud M’seddi, sin priseljenca iz Tunizije. V času, ko predsednik Macron poskuša zaostriti politiko do priseljevanja, je Mahmud izzval samo bistvo tega, kaj pomeni biti Francoz. Predvsem pa potrjuje trditev, da človeka veliko bolj kot »izvorna država« determinira družba, v kateri živi.
»Sem Francoz. To je moj dom,« odgovarja na vprašanje, kakšen vpliv ima na njega dejstvo, da se je njegov oče priselil iz Tunizije pred 30 leti. Kot lojalen Francoz je sprejel klasično tradicijo francoske republike: asimilacija, ne integracija. Mati Francija ne ločuje po etničnih načelih, vsi so državljani Francije. Tako razmišlja tudi M’seddi, dobrovoljen 27-letni pariški pek, ki bo z zmago v žepu zdaj eno leto ekskluzivni dobavitelj baget v Elizejsko palačo. A Mahmudova zmaga v trdnjavi francostva niti ne preseneča: zadnja leta zmage za najboljšo bageto praviloma odhajajo v roke priseljencev ali njihovih neposrednih potomcev. Lani je zmagal Sami Bouattour, sin tunizijskih priseljencev.
Pred tremi leti je dve leti zapored zmagal Djibril Bodian, potomec senegalskih priseljencev, pred njim pa tunizijski priseljenec. Tudi letos je zmagovalni oder kazal pisanost francoske družbe. Medtem ko se v arabščini pogovarja po telefonu in v ozadju odmeva arabski pop, pove, da ga ljudje sicer res radi opomnijo na njegove korenine. »Ne bi me moglo manj brigati. Tukaj sem odrasel, tukaj sem se šolal in tukaj plačujem davke,« pravi Mahmud. Njegovo zmago na festivalu kruha je pozdravila tudi pariška županja – tudi sama priseljenka iz Španije – Anne Hidalgo, sicer znana po podpiranju priseljencev. »Ne le da nam ne jemljejo kruha iz ust, kot je slišati z desne, kruh nam celo dajejo v usta,« je dejala.
