Od tega 11 na smrt z ustrelitvijo. Kot se je pozneje izkazalo, je šlo pri razvpitih sodnih procesih, skupaj jih je bilo 10, za obračun z »razrednimi sovražniki«, z ljudmi, ki so bili sicer člani Komunistične partije in celo na visokih položajih, a z zelo motečo hibo – znali so razmišljali z lastno glavo. Poznejše raziskave so potrdile, da je šlo za montirane procese in »zlorabo moči ter kazenskega in procesnega prava«, kot najdemo zapisano v različnih strokovnih člankih o tej temi. Da procesi niso potekali v skladu z načeli vladavine prava, so se seveda zavedali tudi tedanji slovenski državni in partijski voditelji, ko so se v 70. letih preteklega stoletja pogovarjali o možnostih za oprostitev in rehabilitacijo obtoženih. Toda obnove postopkov se niso lotili, ker bi to lahko potegnilo za sabo obnovo vseh po vojni sproženih procesov. Kot je dejal Edvard Kardelj na 2. seji političnega aktiva Slovenije 24. aprila 1970, bi zaradi obnove postopkov padla pod obtožbe cela vrsta ljudi – od zasliševalcev do članov centralnega komiteja. Pozneje so obsojence vendarle rehabilitirali.
PROCES PROTI GESTAPOVSKIM VOHUNOM V LJUBLJANI Bivši gestapovski ovaduhi v službi tujih vohunskih agentur
LJUBLJANA, 20. – Pred vojnim sodiščem se je pričel proces proti 15 obtožencem, ki so bili v času nemške okupacije gestapovski agenti, po osvoboditvi pa v službi neke tuje vohunske organizacije. Pri tem so izkoriščali nekateri obtoženci svoje visoke položaje, ki so jih imeli v raznih ustanovah in tovarnah, ter so vršili sabotažo in vohunstvo z namenom, da bi čim bolj zmanjšali gospodarsko silo in obrambno moč jugoslovanske republike in da bi zrušili s silo sedanji režim.
Obtožbo zastopa javni tožilec Vlado Krivic, ki je poudaril, da so obtoženci sodelovali z gestapom na ta način, da jih je ta poslal kot tajne agente v razna koncentracijska taborišča, kjer so vohunili proti našim internirancem in sodelovali pri množičnem ubijanju interniranih antifašistov. (…)
V preiskavi so obtoženci priznali, da so po navodilih vohunske organizacije vršili sabotažna in vohunska dejanja. Eden najglavnejših voditeljev tega delovanja je bil obtoženi gestapovski agent Osvald Stane, ki je leta 1943 zapustil gestapovsko službo, se pridružil partizanom in po osvoboditvi uspel, da je zavzel najvažnejši položaj v jugoslovanski industriji. (…)
Primorski dnevnik, 21. aprila 1948
Obtoženci so sodelovali pri uničevanju internirancev
LJUBLJANA, 21. – Pri včerajšnji razpravi proti gestapovskim ovaduhom je sodišče zaslišalo Janka Pufflerja, ki je priznal, da je sodeloval pri mučenju internirancev. Za njim je bil zaslišan Branko Diehl, ki je priznal, da je v taborišču delal na poizkusni postaji, kjer so uničevali ljudi. Priznal je tudi, da je bil od vsega začetka v vodstvu navidezne antifašistične organizacije, ki je bila kamuflaža, zato da se zaduši vsak odpor v taborišču. Nadalje je Diehl izjavil, da je pri poizkusih na živih ljudeh v taborišču sodelovala večina današnjih obtožencev in je zato uživala privilegije v taborišču. (…)
Primorski dnevnik, 22. aprila 1948
Zopet »»krvava rihta« v Ljubljani
V treh letih obstoja Titove države smo doživeli nešteto političnih procesov, ki so bili naperjeni proti domoljubom neoporečene preteklosti (…). O večjih je poročalo časopisje zelo obširno. Bilo pa je tudi nešteto manjših, o katerih so novine pisale čisto na kratko ali pa o njih sploh niso poročale. Koliko ljudi pa je izginilo brez procesa, t. j. po administrativni poti, to ve samo policija, ako sploh vodi statistiko svojih žrtev.
Edina krivda vseh teh ljudi je bila ta, da se niso strinjali s politiko režima, da so odkrito povedali svoje mnenje, da so si upali celo kaj napraviti proti krivičnemu režimu. Za to so dobili strašne kazni: smrt, dosmrtno ječo ali pa desetine let prisilnega dela. (…)
Demokracija (Gorica – Trst), 23. aprila 1948
Nisem mogel drugače
Dne 20. aprila ob 13. uri sem odprl ljubljanski radio. Prenašali so proces izpred višjega vojaškega sodišča proti Osvaldovi »gestapovski vohunski skupini«. Zasliševali so Janka Puflerja, ravnatelja steklarne v Hrastniku. Zahtevali so, naj prizna, da je v Dachauu sodeloval z gestapovci v načrtnem morjenju ljudi na poizkusni postaji z mrzlo vodo in zrakom. Ko je to zanikal, ga je predsednik sodišča opozoril, da je to priznal v izpovedi v preiskavi. A Pufler: »Pa ni res! Nisem bil pri sebi, ko sem to izpovedal!«
Višje vojaško sodišče je bilo v nemajhni zadregi. Zato so preskočili na vprašanje, če je poznal Schefflerja. Pufler je spet zanikal. Sodnik: »Ali niste rekli v preiskavi, da ste ga poznali?« – »Da! Rekel sem.« – »Če ga torej niste poznali, kot zdaj trdite, zakaj ste to rekli v preiskavi?« – »Ker mi je bilo tako ukazano!« (…) »Nisem mogel drugače!« Tri besede, ki vsebujejo strašno obsodbo komunističnih preiskovalnih zaporov, ki so nečloveške mučilnice, kraj joka in škripanja z zobmi, kraj muk in groze… To kaže, koliko sme svet verjeti izjavam, ki jih dajejo obtoženci pred komunističnimi sodišči. Nič!
Slovenski Primorec (Gorica), 12. maja 1948
Obsodba izvršena
Beograd je 18. t. m. sporočil:
Danes zjutraj so izvršili smrtno obsodbo nad desetimi obsojenci na smrt iz nedavnega procesa proti funkcionarjem komunistične partije v Ljubljani. Med drugimi so usmrtili tudi bivšega glavnega tajnika Titovega zunanjega ministrstva Oskarja Juraniča, podministra za industrijo in razne druge funkcionarje Titovega režima.
Avstrijsko državljanko Hane Hildegard je predsedništvo jugoslovanske vlade pomilostilo ter ji spremenilo smrtno kazen v dosmrtno prisilno delo. (…)
Demokracija, 21. maja 1948
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
