Gospod predsednik, naj vas takoj na začetku spomnim, da ste kot visoki slovenski politik (predsednik države, predsednik vlade, predsednik državnega zbora) večkrat dejali, da je »Slovenija rešila skoraj vsa odprta vprašanja s Hrvaško, seveda ko bo zaključen še arbitražni sporazum«. Ta je zdaj na naših mizah, a kot kaže, bo še dolgo deloval kot nekaj za lase privlečenega in frustrirajočega (nesubtilno obravnavan morski in celinski teritorij z zgodovinskega, prostorskega, sociološkega itd. vidika), medtem ko so vsi drugi problemi ostali do danes še vedno nerešeni.

Tako je tudi z denacionalizacijo, zato dovolite pojasnilo.

Daleč je že dan (29. 11. 1991), ko sta bili pod Demosovo vlado s sprejetjem zakona o denacionalizaciji (Zden) in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) uzakonjeni pravica in dolžnost do poravnave vrste političnih, pravnih, moralnih in materialnih krivic, storjenih ljudem v bivšem režimu.

Med izvajanjem denacionalizacije, ki je – to danes že vemo – svojevrstna kalvarija, saj traja že 27 let, sta Drnovškova in Ropova vlada sprejeli, državni zbor pa izglasoval več nezakonitih in neustavnih sprememb osnovnega Zden. Primer drastičnega spreminjanja pravil med izvajanjem Zden je med drugim tudi zakon o spremembah in dopolnitvah Zden, poimenovan Novela Zden-B, ki ga je 7. 11. 1998 sprejela tranzicijska levica in ki je prizadel mnoge Slovence, živeče v Sloveniji in na Hrvaškem, ter Hrvate, ki imajo nevrnjeno premoženje v Sloveniji.

Osnovni Zden je v 9. členu določal, da je denacionalizacijski upravičenec vsakdo, ki je bil ob odvzemu jugoslovanski državljan. Tako se je ta člen izvajal (s slovenske strani) od decembra 1991 do novembra 1998, ko je začela veljati Novela Zden-B, ki zahteva vzajemnost oziroma recipročnost. Ker te med Slovenijo in Hrvaško ni, je blokirano obojestransko vračanje.

Ta diskriminatorni in vnebovpijoči pingpong, ki se ga gresta Slovenija in Hrvaška z žrtvami povojnega ropanja, je vreden vsega obsojanja, saj si večje pravne, politične in človeške bizarnosti ne more nihče zamisliti. Z ene in druge strani meddržavne meje so ljudje 50 let živeli pod enim gospodarjem, ki jih je (o)ropal, zdaj pa dva gospodarja umazanim igram ne znata narediti konec.

Treba se je tudi spomniti, da je EU na širitvenih pogajanjih s Slovenijo odprla vprašanje nediskriminacije v procesu denacionalizacije. Čeprav vprašanje ni spadalo med širitvena pogajanja, je petnajsterica v okviru pogajanj o poglavju prostega kapitala posebej izpostavila izvajanje načela iz pogodbe z EU, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi nacionalnosti. Zato so denacionalizcijski upravičenci pričakovali, da bo EU tudi Republiko Hrvaško na pogajanjih opozorila, naj ob tem, da je za tujce odprla nepremičninski trg, odpravi diskriminacijo pri vračilu premoženja za slovenske državljane, kar se ni zgodilo.

Zaradi vsesplošne previdnosti smo vas (posamezni upravičenci in ZLRP Slovenije), gospod Pahor, poleti 2011 kot predsednika Vlade RS, kot tudi dr. Gantarja, predsednika DZ, pisno opozorili, da mora Slovenija pred ratifikacijo pristopne pogodbe Hrvaške z EU z Vlado Republike Hrvaške urediti problem vzajemnosti za vrnitev premoženja slovenskim državljanom. Enako opozorilo je ZLRP poslalo konec oktobra 2011 v. d. predsednika DZ Ljubu Germiču in vsem poslancem takratnega sklica, torej še pred možnostjo za odklonitev ratifikacije. Žal se naša in še marsikatera druga opozorila niso upoštevala, zato je Slovenija zamudila priložnost, da bi Hrvaško prisilila v spoštovanje obvez iz denacionalizacije, kot tudi vseh drugih obvez, ki jih poznamo.

Spoštovani gospod predsednik, ker se urejanje trdoglave vzajemnosti nikakor ne premakne z mrtve točke, vas slovenski denacionalizacijski upravičenci prosijo, da »zgodovinsko milost«, s pomočjo katere ste se, kot ste sami dejali, s predsednico hrvaške vlade Kosorjevo uspeli dogovoriti za dvostranski sporazum glede meja (arbitraža), uporabite kot predsednik Republike Slovenije s predsednico Republike Hrvaške tudi za dosego meddržavne vzajemnosti priznavanja pravic do vrnitve po letu 1945 podržavljenega premoženja, ki se nahaja v obeh državah.

Zdenka Goriup, Ljubljana