Razen svetilke upanja pri reševanju dolgoletne korejske krize, ki jo je prižgal nihče drug kot sam severnokorejski voditelj Kim Jong Un, svet, odkar je v Belo hišo vkorakal Donald Trump, vse bolj tone v neko negotovost, oziroma, rekel bi, kar v gotovost nečesa hujšega, kot je bila druga svetovna vojna.

Vsota vseh strahov se glasi naslov filma Phila Aldna Robinsona izpred 16 let. Prav minule dni sem ga znova gledal na enem od slovenskih televizijskih kanalov. Zgodba skorajšnjega izbruha jedrske vojne med ZDA in Rusijo, ki se reši v zadnjih sekundah pred sprožitvijo balističnih raket in ki nekako spominja na kubansko raketno krizo leta 1962.

No, in vsoto vseh strahov vidim v politiki, ki jo zganja gospod, ki poveljuje danes prvi svetovni velesili. Sesuva vse po vrsti, kar je dobrega in zgodovinskega za podaljšanje življenjske dobe človeštva zmogel postoriti njegov predhodnik Barack Obama, ne ozira se na zavezništva, na prijateljstva, na to, kar preprosto narekuje zdrav razum, in rine svojo državo in z njo ves svet v pustolovščine, ki ne vodijo nikamor drugam kot v globalno katastrofo.

Nazadnje je uresničil grožnjo o umiku ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma in reaktivaciji sankcij proti Iranu, in ne le da je ostal gluh do vseh pozivov in prošenj sopodpisnic dogovora (Rusije, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Kitajske) ter Evropske unije in OZN, naj tega ne stori, dovolil si je celo posvariti ves svet pred sodelovanjem z Teheranom. »ZDA ne izrekajo praznih groženj,« je zabrusil. Edini, ki so pozdravili njegovo odločitev, so Izrael, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, zapriseženi sovražniki Irana.

In lagal je, še enkrat več, poleg že tri tisoč laži, ki so mu jih našteli, odkar je postal predsednik. V nasprotju z vsemi znanimi dejstvi je Trump dejal, da Iran izsiljuje ZDA z jedrskim orožjem, in dodal, da je odločitev sprejel po posvetovanju z zavezniškimi državami. No, nobena od zavezniških držav razen Izraela mu ni svetovala umika iz sporazuma, pa še tam mnenje ni enotno, saj izraelski generali v nasprotju s premierjem menijo, da je sporazum koristen. Oglasil se je sam Obama in Trumpa pošteno okaral ter spomnil, da mu je celo obrambni minister James Mattis odsvetoval umik iz sporazuma. In kot da to ne bi bilo dovolj, je udejanjil še napoved o prenosu ameriškega veleposlaništva v Izraelu iz Tel Aviva v Jeruzalem, gluh za vsa svarila o posledicah tega dejanja iz vrst kritikov; svarila so se takoj izkazala za utemeljena, Gaza je eksplodirala, palestinski narod je znova vstal in žrtvoval na desetine mrtvih in tisoče ranjenih, da bi izrazil svojo pravico do obstoja in priznanja.

Ob takem početju se znova postavlja vprašanje scenarijev, ki čakajo Evropo in svet, ker temu gospodu ne gre verjeti niti ob skorajšnjem zgodovinskem srečanju s severnokorejskim kolegom, ki naj bi prispevalo h končni umiritvi razmer na Korejskem polotoku. Kim Jong Un se je zavezal k opustitvi jedrskega orožja, a za Trumpa bo to zagotovo premalo in se ta »ljubezen« ne bo srečno končala.

In vprašanje našima prvima voditeljema, predsedniku republike in predsedniku vlade (predsednik državnega zbora in minister za zunanje zadeve sta se odzvala, pohvalno, in to zelo kritično do ZDA in Izraela!), kaj na vse to porečeta. Ali je Melanijin soprog zaupanja vreden sogovornik? Ali je lahko zaveznik in prijatelj oziroma ni morda že napočil čas, da v Evropski uniji poiščemo in izrečemo enotno obsodbo njegove politike? Zagrozimo morda tudi s sankcijami, kot sam rad počne? Sam menim, da bi morala Slovenija postoriti korak več, izstopiti iz zveze Nato in s tem izpod Trumpovega poveljevanja, ker v tej navezi tvegamo, da se znajdemo še mi v kaki novi koaliciji voljnih, tokrat proti Iranu in morda tudi Palestincem.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper