Muzej je vse bolj turistično prepoznaven. Lani se je med kozolci sprehodilo deset tisoč domačih in tujih turistov, letos jih pričakujejo še več, tudi zaradi porok, sklenjenih pod kozolcem.
»Pozorni smo, da se bodoče neveste ne srečajo, ko prihajajo s svojimi izbranci v naš muzej na pogovor o sklenitvi zakonske zveze. Pa ne da bi to po kakšni vraži prinašalo nesrečo, preprosto veliko pozornost namenimo diskretnosti. Ampak oni dan se nam je pripetilo, da so se srečali kar tri bodoče neveste in en ženin… Prvič bomo v našem muzeju namreč imeli istospolno poroko,« pripoveduje Branka Brcar, direktorica Dežele kozolcev in ponosna Šentruperčanka, kot poudari med sprehodom po muzeju. Kozolci so postali ena izmed prepoznavnosti Slovenije, saj so večstoletni dosežek poljedelskih in živinorejskih dejavnosti v okolju kmečkih, grajskih in samostanskih kmetij in posesti. »Veste, naši kozolci so prave mojstrovine in najlepši so, ko so polni. Pri nas obiskovalcev, na kmetijah pridelkov. Kozolec je pravzaprav sušilna naprava, v pretežni meri izdelana iz lesa, v kateri se lahko suši in hrani žito, seno, stročnice, praprot in še marsikaj,« razlaga Branka.
Če bi kozolci spregovorili
V Deželi kozolcev imajo 19 različnih sušilnih naprav in vse, razen ene, ki je iz Ivančne Gorice, izvirajo iz Mirnske doline. Kozolci nosijo različne letnice in so označeni s tablami, s katerih izvemo skoraj vse o posameznem kozolcu: letnico izdelave, od kod so ga preselili v muzej, kdo je bil njegov prvi lastnik, kaj je počel, je bil mesar, tesar, posestnik, za kaj vse je služil. Ne izvemo pa, koliko ljubezenskih zgodb se je v njem spletlo, denimo med deklo in hlapcem, gospodarjem in sosedovo Nežko… »Če bi kozolci spregovorili, o, to bi bile še dandanes močno zabeljene zgodbe,« na glas razmišlja Marjanca Trščinar Antić, odlična turistična vodnica pri agenciji Kompas Novo mesto, ki je skupaj s tamkajšnjim turističnoinformacijskim centrom (TIC) za to pomlad, poletje in jesen zasnovala niz razvedrilnih in radoživih enodnevnih programov. Tudi tistega z ogledom Dolenjskega muzeja, v katerem pripravljajo razstavo ob 120. obletnici rojstva domačina Leona Štuklja z naslovom Zdrav duh v Novem mestu, ki bo pokazala še nikoli razstavljena darila, ki jih je olimpionik prejel od svetovnih imenitnežev in pomembnežev, med drugim nož za odpiranje pisem, ki mu ga je podaril nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton.
»Srečni smo, ker med nami živijo Novomeščani, plemeniti ljudje nemirnega duha, kot sta Jožica in Rudi Škof s člani društva Skulpe. Ti ustvarjajo skulpture, ki ponazarjajo Novo mesto,« pripoveduje med sprehodom po Rastočem parku mladosti, ljubezni in umetnosti Marjanca. Veliko je skulptur, a največ obiskovalcev se ustavi in fotografira za spomin pred Primičevo Julijo, neizživeto ljubeznijo velikega Franceta Prešerna. »Julija se je poročila v Novo mesto in skulptura je poleg tiste na hiši v Ljubljani, kjer je živela pred poroko, sploh edini njen kip v Sloveniji,« pove Jožica Škof.
Kulinarično razvajanje na krasotici Krki
Enodnevnega programa pa še kar ni konec, saj je treba uživati še v kulinaričnem razvajanju lokalnih dobrot na znamenitem Rudolfovem splavu med vožnjo po krasotici, reki Krki. »V zgodbo smo povabili mednarodno priznane vinogradnike in vinarje iz našega okolja z mlajšim Janezom Colnarjem na čelu ter kuharskimi mojstri z mladim perspektivnim Tilnom Utenkarjem,« pove Marjanca. Izletnike nato popelje še v Češčo vas, kjer je edini velodrom v Sloveniji in kjer raste olimpijsko središče. Atletika, kolesarstvo in triatlon bodo na njem dobili nov domicil in Novomeščani pričakujejo veliko športnikov z vsega sveta. »Letos bo dobro leto,« pove Marjanca in pokaže na gnezdo štorklje na poti na letališče Prečna, »ker so v gnezdu trije mladički, ne samo eden!« Na letališču pa izletnike že čaka izkušeni pilot in tiste, ki želijo doživeti Novo mesto in dolenjske griče še iz zraka, z letalom popelje v višave.
