Ko je 8. maja ameriški predsednik Donald Trump v svojem pompoznem slogu podpisal izstop ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma, najbrž ni računal, da bodo Iran in druge sopodpisnice sporazuma (Kitajska, Francija, Nemčija, Velika Britanija, Rusija, EU) ne le frontalno in takoj nastopili proti odpovedi sporazuma, ampak takoj začeli iskati rešitev za novonastalo situacijo. Trump je ostal osamljen, na »cedilu« so ga pustili celo Britanci, a je bilo treba najprej začeti iskati uradno soglasje, da se z odstopom ZDA od sporazuma dejansko ni nič spremenilo, nato pa rešitve za konkretne probleme, ki izhajajo iz Trumpove politike slona v trgovini s porcelanom. Bela hiša je namreč zagrozila s kaznimi za vsa tista podjetja, ki bi navkljub ameriškim sankcijam nadaljevala sodelovanje z iranskim gospodarstvom. Za mnoga bi bila to kar precejšnja izguba.
Peking si ne beli glave
Kljub ostri retoriki po Trumpovem podpisu so oblastniki v Teheranu vendarle ugotovili, da se je bolje kot s kladivom problema lotiti z diplomacijo. Medtem ko so v iranski prestolnici sežigali ameriške zastave, z govorniških odrov pa grozili z oživljanjem jedrskega programa, se je na pot odpravil zunanji minister Džavad Zarif, potem ko je dal Iran sopodpisnicam 60 dni časa za odločitev, ali bodo vztrajale pri sporazumu. Prva postaja je bil Peking, kjer mu je kitajski zunanji minister Wang Yi zagotovil, da bo Peking še naprej sodeloval z Iranom in si prizadeval za ohranitev jedrskega sporazuma. Wang je Zarifu tudi zagotovil, da bo Kitajska zavzela »objektivno, pošteno in odgovorno stališče in si bo še naprej prizadevala za ohranitev dogovora«. Ni pa pojasnil, kako bo odločitev Washingtona vplivala na načrte glede trgovine in investicij, ki jih ima Kitajska v Iranu. Peking in Teheran sta se po omilitvi mednarodnih sankcij proti Iranu leta 2016 dogovorila za okrepitev trgovine na 600 milijard dolarjev.
Neuradno naj bi bil eden izmed ukrepov, s katerim bi omilili morebitne ameriške sankcije za kitajska podjetja, ki bi sodelovala z iranskimi, ustanavljanje družb, ki bi poslovale izključno z iranskimi, in jih zato ZDA ne bi mogle sankcionirati.
Rusija in EU enotni vsaj glede iranskega sporazuma
O usodi sporazuma se je iranski zunanji minister v ponedeljek pogovarjal z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom. »Končni cilj teh pogajanj je iskanje zagotovil, da bodo interesi iranskega naroda ubranjeni,« je Zarif dejal ob začetku srečanja. Po končanih pogovorih pa je pohvalil »odlično sodelovanje« med Moskvo in Teheranom ter dodal, da mu je Lavrov obljubil, da bo Rusija »branila in ohranila sporazum«.
Lavrov je medtem povedal, da imata Rusija in Evropa dolžnost, da »skupaj branita svoje pravne interese«. Ni sicer dodal »tudi ekonomske«, a tega niti ni bilo treba posebej poudarjati, saj imata tako Rusija kot EU po odpravi sankcij velike gospodarske apetite v Iranu, ki je na drugi strani lačen tujih investicij.
Potrditev, da je iranski jedrski sporazum kljub ameriškemu izstopu in grožnjam »varen«, je Zarif iskal tudi v Bruslju, kjer se je srečal z zunanjimi ministri treh držav podpisnic (Nemčija, Velika Britanija, Francija) in visoko predstavnico EU za zunanjo politiko Federico Mogherini. Zunanji minister Velike Britanije, sicer najbolj trdne ameriške zaveznice, Boris Johnson, je izrazil polno pripravljenost ostati zvest sporazumu, s pripombo, da je treba razmišljati tudi o »popravkih«. Mogherinijeva je po srečanju dejala, da je »EU » odločena ohraniti sporazum, Zarif pa, da sta imela »odkrite in koristne pogovore«.
Sestanek štirih zunanjih ministrov je potekal do poznih ur za zaprtimi vrati. Ni skrivnost, da je bila glavna tema pogovorov, kako zaobiti ameriške sankcije, ki grozijo ne samo iranskim podjetjem, ne da bi ogrozili sporazum, ter kako nadaljevati poslovanje v takšnih pogojih. Zelo kompleksno, večplastno vprašanje, na katero ministri niso mogli dati odgovora že po enem srečanju. Strinjali pa so se, da so na pravi poti in da bodo pogovore nadaljevali.
