Zdi se, da so v Londonu med prepiri o bodočih carinskih odnosih z EU in bodoči meji med Irsko in Severno Irsko, ki so razcepili vlado, pozabili na Škotsko. Tam je še večja večina volilcev kot na Severnem Irskem glasovala proti brexitu, mnogi Škoti zaradi odhoda Britanije iz EU tudi obžalujejo, da so leta 2014 na referendumu o samostojnosti Škotske glasovali proti. Vladajoča Škotska nacionalna stranka (SNP) je zaradi bolečega poraza na referendumu neodvisnost začasno postavila na stran in čaka, kako se bo končala velika brexitska zmešnjava. Večina Škotov pa se boji, da bo vlada v Londonu odhod iz EU izkoristila za omejitev njihove avtonomije. Vse to je glavni razlog za to, da so poslanci škotskega parlamenta včeraj z veliko večino (93:30) glasovali proti predlogu zakona britanske vlade o umiku iz EU in povzročili veliko politično negotovost, ki lahko pripelje tudi do ustavnega spora med Edinburgom in Londonom.

Kdo naj prevzame pooblastila EU?

Britanska in škotska vlada si zelo različno razlagata, kaj bo brexit pomenil za škotsko avtonomijo. SNP in velik del škotske opozicije, laburisti, zeleni in liberalni demokrati, sta prepričana, da jo bo omejil. Škotski konservativci pa se strinjajo s (svojo) konservativno vlado v Londonu, da se to ne bo zgodilo.

Spor med Škoti in vlado v Londonu se vrti okoli pooblastil, ki jih je britanski parlament z decentralizacijo oblasti v štiridelni Britaniji prepustil Škotski in Severni Irski ter v manjši meri Walesu. Ne gre za enostaven sistem, saj vse odločitve o Angliji in mnoge o Walesu še vedno sprejema britanski parlament. Zaradi britanskega članstva v EU jih je prevzel Bruselj, ki naj bi skrbel za to, da so vsi predpisi in pravila enaki po vsej EU. Na Škotskem se zdaj sprašujejo, kaj se bo zgodilo s temi pooblastili, ko bo Britanija zapustila EU. Vlada in parlament v Edinburgu jih želita prevzeti, ministri v Londonu pa trdijo, da bi jih velik del morala prevzeti britanska vlada. Gre predvsem za pooblastila, povezana s tako imenovanim notranjim trgom, kakršen je obstajal v Britaniji preden nastankom skupnega evropskega trga.

Bodoči notranji trg

Škotski in londonski politiki se prepirajo o tem, kakšen naj bi bil ta »vsebritanski notranji trg« po brexitu. Gre, med drugim, za kmetijstvo, ribolov, okoljevarstvene predpise, javna naročila... Za živila denimo zdaj za vse dele Britanije veljajo standardi EU. Škotska in britanska vlada sta si v laseh glede tega, kdo bo po brexitu določal te minimalne standarde in kdo bo imel zadnjo besedo, če vladi ne bi soglašali. Britanski ministri trdijo, da so nekatera področja, denimo prav standardi za živila, tako pomembna, da ne more biti razlik na notranjem britanskem trgu.

Največji prepir je o pomembni besedi: posvet ali soglasje. Britanska vlada trdi, da bi se o vseh teh zadevah posvetovala z vsemi deli Britanije, Škoti zahtevajo, da zaprosi za soglasje. Med posvetom in soglasjem je velika razlika. Tako menijo tudi na Škotskem. V Londonu trdijo, da bi soglasje Škotom dalo veto na pomembne spremembe v obstoječih pravilih decentralizacije, na Škotskem pa, da bi jih v primeru posvetovanja lahko britanski parlament kadarkoli »povozil«.

Škoti nočejo zvezanih rok

Minister škotske vlade za brexit Mike Russell pravi, da bi škotski parlament, če bi glasoval za predlog zakona o odhodu iz EU, britanski vladi omogočil, da bi britanskemu parlamentu predlagala zakone, ki bi neposredno vplivali na škotsko kmetijstvo, ribolov, varnost hrane, javna naročila, varnost kemičnih snovi in tako naprej, medtem ko bi imel škotski parlament »zvezane roke«. Največji poznavalci zapletene nenapisane britanske ustave, ki jo tvorijo vsi veljavni zakoni, pravijo, da bi to, vsaj po tehnični plati, lahko počel že zdaj, če bi želel. Na Škotskem pravijo, da ne gre samo za besede, ampak tudi za zaupanje. Minister Russell pravi, da morda zaupa vladi Therese May, sprašuje pa se, ali bi lahko zaupal bodočim vladam, na primer vladi zdaj zunanjega ministra Borisa Johnsona, ki ne more skriti, da bi rad zamenjal Mayevo.