Do prve meje sta bila kakšna dva kilometra. Navkreber, cesta pa makadamska. Asfalt je bil šele na drugi strani, kjer je šlo navzdol. Kdor se je tja, do prve vasi, po banane, ženske najlonske nogavice ali žvečilke s fotografijami popevkarskih in filmskih zvezdnikov odpravil s kolesom, težkim in brez prestav, ga je moral polovico poti v vsako smer porivati. A ne le asfalt in reči, ki jih tukaj ni bilo, in jezik: sploh je bilo tam vse nekako drugače. Bolj, ni lahko najti enega samega pridevnika, radoživo, pisano. Vsaj otroške oči so to tako videle. Najbrž zaradi žvečilk in pisanih izveskov na trgovinah. In zaradi njihove televizije, ki jo je bilo mogoče uloviti s strešnimi antenami na prvih Rizovih televizorjih, z lesenim ohišjem ter prtičkom in vazo na njem.
Čez tisto mejo se je kar na veliko tihotapilo. Zlata, predvsem pa tujih valut. Trgovina s temi je bila na tej strani tako živahna kot prepovedana, dotok deviz pa je...
Sobotni protest proti ureditvi nastanitvenega centra za begunce v Šenčurju je dvignil na noge dve Sloveniji – tisto, ki se boji migrantov, in tisto,...
