Keplerju je bilo jasno, da je pot planeta okoli sonca daljša, če je od njega bolj oddaljen. Njegov tretji zakon pa pravi, da je količnik kvadrata obhodnega časa in kuba velike polosi elipse, ki jo planet na poti okoli sonca opiše, za vse planete enak. Kepler je pri tem gledal na izračune logaritmično in ugotavljal proporce med eksponenti, do svojih spoznanj pa je prišel predvsem na podlagi obdelave empiričnih podatkov.

Ni skrivnost, da je bil Kepler med tistimi, ki so verjeli v teorijo Nikolaja Kopernika o soncu kot središču sončnega sistema in zanikal takrat veljavno teorijo nebes in Zemlje, pri čemer je bila središče Zemlja. Sam je šel slabih 100 let po Koperniku še korak dlje in predpostavljal, da za vesolje veljajo fizikalne zakonitosti, ki veljajo tudi na Zemlji.

Pri tem si je pomagal z za tiste čase zelo natančnimi astronomskimi opazovanji Tycha Bracheja in kot izhodišče vzel dejstvo, da je izvor gibanja planetov v soncu. Pri tem je bil zmotno prepričan, da sonce na planete deluje kot nekakšen magnet. Gravitacijski zakon je šele 60 let kasneje, tudi na osnovi Keplerjevih preračunavanj, oblikoval Isaac Newton in dal tudi Keplerjevim zakonom fizikalno podlago.