Poudarek se na tak način jasno seli od glasbe k virtuoznosti, od notranjega k zunanjemu, od »nevidnega« k tudi vidnemu. V takšnem kontekstu, ki je nato zajel tudi programiranje, je v kombinaciji z virtuoznim, psevdoromantičnim koncertom in še nekoliko opotekajočim se zgodnjim simfoničnim delom kot najtehtnejše delo večera izstopala skladba »domačega« skladatelja Uroša Kreka.

Nisem pa čisto prepričan, ali je mojo oceno delil dirigent En Shao. Skladbo Mouvements Concertants, ki prinaša tipično Krekovo ekspresivno, temn

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.