V zadnjem letu sem veliko premišljevala o odgovornosti. Brez kakšnega posebnega razloga ali pa zaradi več njih. Na primer ob izidu svojega prvenca Me slišiš?, v katerem pišem tudi o svojem spopadanju z epilepsijo, o odločitvah, ki sem jih sprejemala v zvezi s to svojo diagnozo. Med drugim sem na eni točki nehala jesti antiepileptične tablete in poskušala težave reševati z zdravim življenjem in pozitivno energijo, kar koli naj bi že to bilo. To zdaj črno na belem stoji v knjižnicah in knjigarnah in tudi na kaki knjižni polici v dnevni sobi. Pisanje je precej iskreno in moj namen je bil dober. Ampak kako že gre tista z dobrimi nameni in potjo v pekel? No, tista. Skratka, pozitivna energija in zdravo življenje se nista izkazala za najboljšo možno in edino rešitev za obvladovanje epilepsije, ampak o odgovornosti takrat nisem razmišljala z dovolj vidikov.
Potem sem enkrat po televiziji in, če se ne motim, na nacionalki naletela na oddajo, v kateri so starši otroka z epilepsijo razlagali, kako so otroku nehali dajati ...
