Za nami je takšen demokratični dogodek, referendum. Da vidimo, kaj si lahko večina državljanov misli, je treba samo pogledati na udeležbo in je vse jasno. Petnajst odstotkov, prosim lepo, to je res hud rezultat. In to za tri milijone evrov. Toda ne, kot kaže, so nekaterim osebni cilji, skriti pod plaščem demokracije, pomembnejši, ne glede na ceno, ki jih ti zahtevajo. Pa ne gre le za dvakrat po tri milijone, gre tudi za vzdušje, ki se ustvarja, za povečanje nezainteresiranosti, še večji odmik od spoštovanja demokracije, da ne uporabim izraza apatija do vsega. Že tako ali tako je jasno, da se tako strokovnih tem, ki so še strokovnjakom velik izziv, ne more poriniti v odločanje državljanom. To je milo rečeno nesramno, pa še drago. Pa so tu ne samo posamezniki, temveč tudi stranka/-e, institucije (sodna veja), pa še kdo bi se našel.
Pred nami je še en, mnogo bolj pomemben dogodek. Žal bolj spominja na veselico, pa ne na gasilsko, saj je v njih vloženega mnogo več truda, volonterskega dela in dobrih namenov. Volitve. Vrhunec demokracije. Pa se je kampanja komaj začela, in glej ga vragca, oder je poln komedijantov. Pa če bi bili ti vsaj pravi komedijanti, pravi cirkusanti, ne, daleč od tega.
Tudi tu se dogajajo tako osebne zadeve, da se človek dvakrat vpraša, ali je to res mogoče. Župan glavnega mesta, ki je pri meščanih priljubljen, ima še vedno veliko podporo, ti predstavljajo največji volilni bazen, se »spajdaši« s prvakom stranke, ki se komaj drži nad vodo, ki izgublja verodostojnost in priljubljenost, ki niti pod razno ne predstavlja upa za sestavo nove vlade. In to s kakšno obrazložitvijo: gremo v napad proti Janezu Janši. Saj ga večina tako ali tako ne mara (glej lestvico priljubljenosti, pa tudi število državljanov, ki ga podpira, hvala bogu ni odločilno). In kaj je bilo treba iz osebnostnih zamer (iz preteklosti) narediti takšen korak, ki bo prinesel samo še več zmede na levici in pri prebivalcih glavnega mesta?
Pa zmeda okoli kandidatnih list, povezovanj, izključevanj, nemogočih (nemoralnih) obljub o 500 evrih regresa, o 3000 evrih za rojstvo otroka itd. Bi se res lahko zgodilo, da bi ustavno sodišče razveljavilo volitve ? In če da, kaj bi to pomenilo?
Ocvirek, ki pa je zelo grenak in predvsem skrb vzbujajoč. Na obisku je bil predsednik sosednje države. Prav, s tem samim po sebi ni nič narobe. Toda ta država tone v popolnoma drug svet. Stran od evropskih načel, stran od demokratičnosti, zatira medije, oži polje neodvisnemu delovanju sodišč. Halo, je to naša bodočnost? Si to želimo državljani? Bo to razvojni preboj? Zelena Slovenija? Mislim, da nas je veliko, ki nas je upravičeno strah. Kje pa so civilne družbe, novinarji, sodstvo in vsi, ki bi morali povzdigniti glas, da tega nočemo?
Še beseda o »novem valu migrantov«. Kar naenkrat, malo pred pričetkom predvolilnega obdobja, se srečujemo s povečanjem poročanja o tem, kaj se lahko zgodi, kakšne so nevarnosti, migranti nas »ogrožajo«. Novinarji gredo v Veliko Kladušo, kjer jim organi v mestu povedo, da ni nič pretresljivega in neobičajnega, toda ne, mi vidimo strahove in kurimo, kurimo, da bi se ja kje zanetil kakšen plamen.
Drage stranke, imate še nekaj časa, da nam predstavite bistvo svojega programa. Če veste, kaj je bistvo za blaginjo državljanov, za razvoj družbe, kam je usmerjena pot Slovenije, v gospodarskem, političnem, strateškem smislu, potem to povejte, s kratkimi in jasnimi stavki.
Na koncu ne morem mimo misli, ki jo je izrekel Boter Mesec v Zvezdici Zaspanki: Kazen mora biti, kazen je vzgojna. Joj, in kakšna naj bi bila kazen za vse te neumnosti, o katerih sem napisal nekaj misli?
Slavko Cimprič, Bovec