V nadaljevanju pa brez nepotrebnega odlašanja (zakonski rok za ugovor je le tri dni) sprožite pri DVK (1) zahtevo za vpogled in fotokopiranje zapisnikov volilnih odborov z volišč – še najboljše bi bilo, da vseh zapisnikov vseh volišč –, na katerih so bile glasovnice odtujene (zapisniki, četudi so javne listine, volilkam in volilcem sploh niso dosegljivi, tako da za nepravilnosti pri delu volilnih organov sploh nikoli ne izvedo in zato ne morejo podati ugovora ob ugotovitvi nepravilnosti pri delu volilnih organov; to pa predstavlja še posebno pravno vprašanje, staro že od plebiscita dalje…), in (2) pregled (uradno-komisijsko odpečatenje, primerjavo in preštetje) glasovnic, tiskanih na zalogo, kar ni nikoli ne neprekinjeno nadzorovano ne pozneje preverjeno (!) in ostajajo ves čas zapečatene (?) in »zapečatene« pri volilnih komisijah volilnih okrajev v času do uradnega zaključka glasovanja.
Kaj se z njimi zgodi v nadaljevanju, vem podpisana, ne pa edina, zato vas še posebej opozarjam na to okoliščino. Leta 2011 je bilo za volilni okraj Tržič za »rezervo« natisnjenih 15,51 odstotka presežka glasovnic od skupnega števila volilk in volilcev (četudi udeležba ni nikoli 100-odstotna in je tako glasovnic na vseh voliščih po državi več kakor na pretek), na nedeljo dopoldan pa jih odpečatila kar tajnica okrajne volilne komisije sama in jih prvotno preštela kar sama – in pri tem ugotovila, da jih je 100 odtujenih, ki pa so se kasneje 'našle', ker je tajnica (!?) glasovnice narobe preštela, predsednico okrajne volilne komisije pa je poklicala šele po svoji ugotovitvi o dozdevno odtujenih glasovnicah. Pristojni za skrb za zakonitost referendumov in volitev že vedo, kaj je s tem in kako hudo narobe…
Pri prvem referendumu za 2. tir je bilo odtujenih enainsedemdeset (71) glasovnic. Tudi za ta referendum priporočam, da pridobite relevantne podatke, kot opisujem v prejšnjem odstavku, in si pri nadaljnjem raziskovanju in analitičnih preizkusih pomagajte z infografiko na zemljevidu vseh volilnih organov (komisij volilnih enot (8 + 2), komisij volilnih okrajev (88 + 2), volilnih odborov vseh volišč (prek 3000)). Policija ni doslej na tem področju storila še ničesar. Njeni predstavniki pa zelo radi kandidirajo in tudi zmagujejo, tako da morda tudi v tem tiči odgovor na številna vprašanja, zakaj se na tem področju nič ne spremeni, nič ne premakne…
Vsakršno minimaliziranje tega dejstva je lahko usodno za končni rezultat katerega koli referenduma in tudi za katere koli volitve. Še zlasti ob od sodstva posplošeni »utemeljitvi na podlagi zakona«, ki v takih primerih pri odločanju o pritožbah, tudi ustavnih, praviloma uporabi najlažjo pot, tj. člen 100 in člen 106 zakona o volitvah v državni zbor (in analogije) in z njim »argumentirano« in celò zakonito (ker noče nihče spremeniti zakona, niti ga dosledno izvajati) podpre svoje odločitve na pravni formulaciji navedenih členov, da »to ni vplivalo na rezultate«…
Da so volitve kupljive, smo bralci Dnevnika in Nedeljskega imeli priložnost brati nedolgo nazaj. Da se da le z eno prazno oziroma neizpolnjeno glasovnico, ki je ni težko (nezakonito) pridobiti, z namenom (doslej nekaznovano) »frizirati« referendumske in volilne rezultate ter kako, na kakšen način, pa je bilo prvič zapisano v strokovni pravni reviji IUS-INFO 26. oktobra 2012 z naslovom »Predvolilna zgodba: Teza ene prazne glasovnice«, pa tudi v Dnevniku 24. februarja 2017 z naslovom »Kredibilnost in legalnost referendumov in volitev?«.
Zato, spoštovani volilke in volilci, vam predlagam, kakor zapisano, pri čemer si drznem priporočiti tudi vsem drugim zainteresiranim, ki se niso ali se ne bodo udeležili referenduma o 2. tiru, da se začnejo obnašati do zakonodajnih referendumov kot najvišjega možnega sredstva ljudske oblasti spoštljivo in odgovorno. Pri tem znova odpiram temo združevanja za demokratični državljanski nadzor nad referendumi in volitvami.
Ida Čuden Rebula, Sežana