Ameriška politika nam ne more biti zgled, 2.

Naslov, ki ga je uporabil Franc Mihič v svojem članku v Dnevniku 20. 4. 2018, je kar ustrezen. Pri branju članka sem ugotovil, da naslov ni njegov, saj je samo ponovil naslov drugega avtorja in se s trditvijo naslova in vsebine članka s tem naslovom ne strinja. Kar pomeni, da se strinja s politiko, ki jo vodi ZDA, in ta naj bi bila celo naš zgled. Kako naj se v tem primeru vede Slovenija? Ne pričakuje, da bo Slovenija napadala druge države, organizirala atentate na tuje državnike, določala, katera država je v osi zla, in igrala vlogo svetovnega žandarja? Upam, da le ne misli tako.

Toda Mihiču kot potomcu, ki sta mu dve generaciji prednikov odšli trebuhom za kruhom v ZDA, ni treba biti slepo zaverovan in podpirati vseh dejanj, ki jih v svetu uprizarjajo ZDA. Znano mu je, da je Amerika velikodušno pomagala obnavljati porušene evropske države, ki so bile pod Hitlerjevo zasedbo. V svojem članku omenja Marshallov plan povojne pomoči, toda samo državam, ki so ustrezale pogojem ZDA. Jugoslavije ni bilo zraven. Šele po razkolu s Sovjetsko zvezo smo bili deležni pomoči. Blokovska politika je bila vzrok te pomoči. Razen hrane in finančne injekcije smo (Jugoslavija) dobili tudi (navajam podatke Mihiča) 499 odsluženih tankov, 319 sodobnejših tankov, 399 posebnih tankov, 10.000 tovornjakov in 400 letal. Če bi hladna vojna prešla v manj hladno, bo vse to uporabno v predvidenem našem spopadu s Sovjetsko zvezo. Tako bodo drugi šli po vroč kostanj, ne pa ZDA.

Vem, da človek, ki je trdno prepričan o svoji viziji sveta, težko sprejme in upošteva drugačna mnenja. Kljub temu bom ponudil Mihiču v razmislek obrnjeno situacijo. Pred Hitlerjevim megalomanskim apetitom je ZDA rešila tudi luža, ki je fizično ločevala Nemčijo in ZDA. Sovjetska zveza mu je bila pri roki in njeno bogastvo ga je kar vabilo. Predpostavimo, da bi Hitler okupiral ZDA, porušil mesta, zažigal vasi in zdesetkal prebivalstvo, skratka, skoraj uničil državo. Ali bi po vojni doživeli Marshallov plan? Če je odgovor Mihiča pritrdilen, potem nimam upanja v spremembo ali vsaj korekcijo njegovega poveličevanja ZDA, saj je enakega mnenja kot veleposlanik Brent Robert Hartley in nasprotnega mnenja kot predsednik Vladimir Vladimirovič Putin.

Iz njegovih člankov je razvidno, da ga zgodovina in politika zelo zanimata. Toda njegovo slepo nasprotovanje vsemu, kar je rusko, ga je zapeljalo v lapsus linguae. Moram ga opozoriti, da se izraz Potemkinove vasi ne nanaša na Putina. Njegov izraz »putinkinove vasi« ne obstaja, razen pri Mihiču. Kljub nestrinjanju s Putinom je slovnično pravilno zapisati novonastali izraz z veliko začetnico.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani