Pred petdesetimi leti, ko je bilo pri nas kar razvejano vajeništvo v poklicih, kot so avtomehanika, krojaštvo, šiviljstvo, zidarstvo, pleskarstvo, krovstvo itd., je izobraževanje trajalo dve ali tri leta, odvisno od težavnostne stopnje poklica. Na primer šolanje za poklic avtomehanika je trajalo tri leta. Od tega je bilo tri mesece teorije v strokovnem centru poklicnih šol v Ljubljani, kjer so se teoretično izobraževali vsi profili poklicev, preostalih devet mesecev je delo potekalo v delavnici pod mentorstvom mojstra.

Spominjam se, da so učitelji obiskovali svoje učence po delavnicah in preverjali, ali vajencem zagotavljajo pravo mero praktičnega pouka oziroma da se jih ne izkorišča za »umazana dela«. In tudi ti učitelji so v glavnem izhajali iz vajeniških vrst. Vajenec je moral voditi vajeniški dnevnik, ki ga je tedensko pregledal mojster, ga ocenil in napisal pripombe.

Vajeništvo je bil tudi kazalnik gospodarske klime v družbi. Saj je bilo tudi zanimanje za določen poklic kazalnik gospodarskega trenda. Če mojster ni imel vajenca, je pomenilo, da mu gre slabo.

No, kakor koli, vajenec je moral preizkusiti tudi programe, ki niso bili nikjer napisani kot obveza učnega načrta. To je bilo pometanje, pospravljanje, starejši so si jih privoščili, da so jih poslali po »avgenmas, štrom, vaservago« in jih potem pošiljali nazaj, ker so prinesli ali celo s samokolnico pripeljali težke predmete ali v polivinilaste vrečke napihnjen zrak. Ja tudi to je bilo izobraževanje. Vajenec nikdar ni končal delo pred mojstrom. Vajenec je za svoje delo dobil tudi plačilo, tudi »tringelt«, napitnina se je našla, da je lahko v nedeljo šel s prijatelji v kino ali na veselico, tudi na randi, kot se je takrat »plavšanju« preveč učeno reklo.

Ko je končal vajeniško dobo, je moral opraviti vajeniški izpit, ki je bil sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. Teoretični del se je opravljal pred komisijo v izobraževalnem centru, praktični pa v delavnici, ki ga je določila šola. Trajal je več dni. Nemalokrat se je zgodilo, da je kandidat slabo opravil teoretični del izpita, praktičnega pa z odliko.

Če bi opravili anketo, koliko uspešnih poslovnežev, direktorjev, doktorjev znanosti, tudi dekanov fakultet, na primer strojne, je prišlo iz vajeniških vrst, bi bili presenečeni.

Mogoče je prav nevajeništvo zdaj razlog, da je v gradbeništvu toliko aneksov na aneks pri sanacijskih gradnjah vrtcev, zdravstvenih domov, šol in da nadzorniki na gradbiščih zaradi nestrokovnosti in neznanja padajo skozi streho in si polomijo rebra. No, te zadeve se v glavnem dogajajo na hitrih in nepremišljenih projektih, ki jih financira država ali občina, izmišljujejo pa politiki, in na koncu se ugotovi, da gradi čisto tretji od tistega, ki je podpisal pogodbo (podizvajalci, ki so cenejši).

V času vajeništva se je veliko mladih po osnovni šoli napačno odločilo za poklic in kot dijaki niso bili uspešni. Prav tu jim je vajeništvo priskočilo na pomoč, kot razmislek ali celo kot zrelostni izpit. Nekatere »gimnazijke« so postale odlične šivilje, slaščičarke, frizerke...

Pozdravljam ponovno uvajanje vajeništva, verjetno sedaj bolj primerno današnjemu času in današnjim poklicem.

Vid Drašček, Vrhnika