Ne zgodi se vsak dan, da človek sredi Ljubljane hodi po na tleh ležeči deski in se mu ob tem tresejo kolena. Prejšnji četrtek se je to zgodilo več osebam, nič nenavadnega pa ne bo, če se bo odslej to pripetilo še kdaj. V Gregorčičevi ulici v Ljubljani je vrata namreč odprl Virtualist – prvi slovenski center za navidezno resničnost (VR).
Ekipa Virtualista obiskovalcem ponuja pisan nabor VR-izkušenj za ljubitelje tehnologije, ki imajo z njo že izkušnje, in radovedne, ki jih ni sram opletanja po praznem in izogibanja predmetom, ki ne obstajajo. Na odprtju so največ takšnega poguma pokazali mlajši obiskovalci, ki so nedvomno ena od ciljnih skupin takšnega centra, lahko pa iz prve roke potrdimo, da je stvar zabavna tudi za odraslo občinstvo. Hkrati pa center vsem tistim, ki jih ideja VR privlači, a so bili doslej skeptični glede njenih zmogljivosti, ponuja priložnost, da preverijo, ali je to nekaj, v kar so pripravljeni vložiti denar za domači VR-zabaviščni center.
Obiskovalcu je v Virtualistu sicer na voljo več kot dvajset različnih doživetij, ki obsegajo virtualna svetovna popotovanja, akcijske in športne igre, igre za otroke in celo virtualne sobe pobega. Seznam doživetij pa nameravajo s časom tudi dopolnjevati in širiti glede na povpraševanje.
Za potop v navidezni svet poskrbijo vrhunska očala za navidezno resničnost HTC vive, ki ponujajo bistveno boljšo izkušnjo kot cenejše različice VR-očal, v katere se vstavijo pametni telefoni. Za interakcijo z navideznim okoljem pa poskrbita krimilnika oziroma posebni ročki, ki ju primemo vsako v eno dlan. Če vas očala vizualno popeljejo v navidezni svet, sta krmilnika vaš stik z njim in omogočata interakcijo.
Ko gledaš druge, kako poskakujejo in so presenečeni nad navideznimi predmeti, ki letijo proti njim, se ti zdi vse skupaj nekoliko smešno, ko pa očala natakneš tudi sam, si nastaviš slušalke, da slišiš le še dogajanje znotraj virtualnega sveta, se vanj hitro potopiš in tudi sam začneš opletati po zraku. Med preizkušnjo bolj akcijske igre, ki je zahtevala umikanje pred streli sovražnih robotov, smo se v dogajanje celo tako vživeli, da smo se že počasi približali steni igralnega prostora. To ni nič nenavadnega. Youtube je poln posnetkov igralcev navidezne resničnosti, ki niso poskrbeli za varno okolje in se zaletavajo v mize, stole, druge osebe… Takšnih preprek v Virtualistu seveda ni, tudi ko smo se premaknili iz zaželenega igralnega prostora, pa nas je igra opozorila z rdečo mrežo, da naj se premaknemo v drugo smer. Tudi tako je bilo med nami in oblazinjeno steno še vedno precej prostora. Še ena od skrbi, ki se je pojavljala ob začetkih VR-tehnologije, je bil pojav slabosti oziroma nekakšne morske bolezni. To hibo naj bi očala HTC v veliki meri odpravila. Tudi sami med izkušnjo nismo občutili nikakršne slabosti.
Vsega skupaj v Virtualistu trenutno ponujajo štiri postaje. To pomeni, da lahko isto igro prek omrežja hkrati igrajo do štirje igralci, če zakupijo vse postaje. Eno postajo si lahko deli tudi več oseb, a lahko očala uporabljajo le drug za drugim. Prav tako je število oseb na postajo omejeno glede na zakupljeni čas. Pri 10 in 20 minutah si lahko postajo delita največ dve osebi, pri 30 in 60 minutah pa največ štirje.
