V soboto zvečer je bila v Lizboni že 63. Pesem Evrovizije in v nasprotju z uvodnimi pričakovanji na stavnicah je bil končni izbor zanimiv tudi za Slovenijo, saj se je v družbi finalistov znašla celo domača predstavnica Lea Sirk s popevko Hvala, ne!. V četrtkovem polfinalnem izboru je nastopila predzadnja, tokrat pa so nastop Slovenije na urnik umestili že kot tretjega po vrsti.
Mučna prevlada baladnega dolgčasa
Gledalci, ki ob večerih niso vajeni dolgo bedeti in pred domačim TV-zaslonom pogosto utonejo v dremež, so imeli tokrat velike težave. Večina držav je na izbor letos namreč poslala hitro pozabljive balade ali vsaj monotone skladbe, ki bi jih namesto na evrovizijskem odru prej pričakovali med vožnjo v dvigalu. K ohranjanju pozornosti ni pripomogel niti štiriurni prenos (na enourno podlago dokumentarne predstavitve Portugalske, ki jo je pripovedovala dežurna RTV-jeva popotnica Mojca Mavec). Prevlado počasnih ritmov najverjetneje lahko pripišemo lanskemu zmagovalcu Salvadorju Sobralu, ki je evrovizijski vrh in prvo zmago Portugalski osvojil z na videz preprosto, a mojstrsko interpretirano balado Amar Pelos Dois. Za pomembnejši favoritki sta zadnji mesec obveljali brez posebnega izziva izstopajoči in energični popevki Cipra in Izraela. Dovolj pozornosti in nazadnje celo vstopnico v finale pa si je zaradi odličnega odrskega nastopa »na suho« priborila tudi Lea Sirk, ki je doslej že večkrat omenila, da so se z ekipo odpovedali denarnim vložkom za vplačilo internih evrovizijskih stavnic, ki zagotovijo več mednarodne medijske prepoznavnosti. Napovedi so se vseeno uresničile – po pričakovanjih sta končni prvi dve mesti zasedli ognjena Ciprčanka Eleni Foureira s popevko Fuego in ekscentrična Izraelka Netta, petindvajsetletnica, ki so jo že primerjali z ameriško alternativno pop izvajalko Beth Ditto. Pesem Toy govori o zadnje leto posebej aktualni ženski emancipaciji in enakopravnosti, med izvajanjem oponaša celo kokoši, na odru pa jo poleg plesalcev spremlja bogata zbirka priljubljenih figuric japonskih oziroma kitajskih mačk, ki mahajo z roko in menda prinašajo srečo. Na tretjem mestu je pristal temnopolti avstrijski pevec Cesár Sampson s skladbo Nobody But You, pozornost gledalcev in strokovnih žirij pa so pritegnile še Nemčija, Italija in Češka. Francoska zasedba Madame Monsieur se je s skladbo Mercy, ki pripoveduje zgodbo o begunski deklici, rojeni na čolnu sredi Sredozemskega morja, uvrstila na komaj 13. mesto, četudi so letošnji organizatorji izbora s sloganom »All aboard!« (Vsi na krov!) nehote ali nalašč Evropo opomnili prav na begunsko krizo in človekoljubnost, ki se ji vse bolj odmikamo.
Slovenija naklonjena sosedam, one pa manj nam
Slovenija je nazadnje pristala na 22. mestu, shema prejetih glasov pa razkriva, da se strokovna žirija in ljudstvo v sosednjih državah nujno ne strinjata. Hrvaška in srbska strokovna žirija nam nista namenili niti ene točke, medtem ko smo jih po seštevku telefonskih glasov od južnih sosedov prejeli kar sedem iz Hrvaške in osem iz Srbije. Z Avstrijci je bilo obrnjeno – strokovna žirija je naši Lei Sirk namenila pet točk in nobene točke po seštevku ljudskih glasov. Najbolj brezbrižni do slovenskega nastopa so ostali Madžari in Italijani, ki nam niso podelili niti ene točke. A ni razloga za obup – po poročanju portala Rtvslo.si mednarodna raziskava londonske fakultete Imperial College namreč kaže, da se prebivalcem države, ki sodelujejo na Evroviziji, tisto leto življenjsko zadovoljstvo zviša kar za 13 odstotkov, pa četudi jim ne podelijo niti ene točke.
Slovenija je bila sosedom ali skorajda sosedom vseeno bolj naklonjena: največ telefonskih glasov smo podelili Srbiji in Italiji, nekaj točk pa tudi Madžarski in Avstriji. Domača strokovna žirija je največ, torej dvanajst točk podelila Švedski, na drugo mesto je uvrstila severno sosedo Avstrijo. Izraelski zmagovalki so domači strokovnjaki prisodili samo eno točko, telefonski glasovi pa niso zadostovali niti za toliko.
Izrael trenutno ni uradni član EBU, je izbor pod vprašajem?
Izraelska izvajalka Netta je na koncu izbora kljub temu slavila s popevko, ki naj bi nastala po vzoru hollywoodskega in pozneje mednarodnega gibanja #MeToo, ki opozarja na spolno nadlegovanje. Na družbenih omrežjih je vzniknilo nekaj klasičnih pripomb, da Izrael uradno ni del Evrope, a po 39 letih sodelovanja in treh zmagah na izboru so tovrstne formalnosti najbrž organizatorji že dorekli. Bolj se je zapletlo, ko so v Izraelu lani ukinili javni televizijski in radijski servis, ki se je po mnenju oblasti vedel preveč birokratsko in štel preveliko število zaposlenih. Nadomestili so ga s korporativno zasnovano medijsko hišo, ki pa nima informativnega programa, zaradi česar je postal vprašljiv njihov status v Evropski radiodifuzni zvezi (EBU). Informativni program je namreč pogoj za članstvo, to pa je pogoj za prenašanje evrovizijskega izbora, kot tudi nogometnih tekem Uefe in svetovnega pokala. Izrael je moral prošnjo za članstvo tako vložiti še enkrat, dovoljenje za sodelovanje pa so dobili le začasno. Sodeč po aktualnem seznamu članic na uradni spletni strani status novega medijskega servisa še ni dokončno potrjen. EBU načeloma ne odstopa od strogih pravil; po tem, ko je Kitajska prenos letošnjega polfinalnega izbora cenzurirala in izpusti la prikazovanje uradne mavrične zastave LGBT-skupnosti in še nekaj nastopov, so jim nemudoma prekinili pogodbo. Netta je gledalce za konec povabila v Jeruzalem, potencialne zaplete pa je z izjavo po koncu izbora po svoje ovrgel medijski direktor zveze EBU, saj je povedal, da se že veselijo organizacije prireditve v Izraelu prihodnje leto.
