Razloge za rast gre iskati tako na strani ponudbe kot tudi na strani povpraševanja. Običajno se pri ceni nafte najprej gleda na ponudbo. OPEC je skupaj z Rusijo največji proizvajalec surove nafte. Ukrepi glede zmanjševanja količine načrpane nafte očitno dajejo rezultate, in to čeprav se povečuje črpanje nafte iz skrilavcev v ZDA. Zadnji zagon cenam surove nafte so bile sankcije, ki so jih ZDA zopet uvedle proti Iranu. Iran verjetno ne bo mogel več prodajati nafte na Zahod, zaradi česar bi se morala količina načrpane nafte v Iranu zaradi zmanjšanja povpraševanja bistveno zmanjšati. Kljub temu ne smemo pozabiti Kitajcev. Na kitajski borzi so pred časom uvedli instrumente, s katerimi je možno trgovati s surovo nafto tudi v kitajskih juanih in se tako izogniti trgovanju s surovo nafto v ameriških dolarjih. Kitajsko povpraševanje po surovi nafti raste, medtem ko domača proizvodnja niti približno ne more zadovoljiti domačih potreb, k zmanjšanju potrošnje naftnih derivatov pa ne pripomorejo niti napori k povečanju števila motornih vozil na električni pogon. Kitajska je tako pomemben uvoznik surove nafte. V preteklem letu so bile ugodne tudi rafinerijske marže. Tako so kitajske rafinerije povečale proizvodnjo, s tem pa se je dodatno povečal tudi uvoz surove nafte. Proizvodnja naftnih derivatov se je močno povečala in Kitajska je celo postala izvoznik naftnih derivatov, čeprav jih je do zdaj vseskozi uvažala. Kitajcev ameriški ukrepi zoper Iran ne bodo prizadeli. Možno je, da bodo načrpano nafto, ki je Irancem ne bo uspelo prodati, pokupili sami in obenem zmanjšali nakupe drugod, možno da tudi v ZDA. V tem primeru sankcije zoper Iran ne bi smele bistveno vplivati na ceno surove nafte.