ZDimS v 13. členu določa, da so dimnikarske storitve pregledi, čiščenje in meritve emisij. Pregledi so na prvem mestu, torej so za ministrico najbolj pomemben del dimnikarskih opravil. Izmislila si je prve preglede, ki so finančno za dimnikarja najbolj zanimivi, pa redne letne ali izredne preglede, preglede po naročilu inšpektorja, itd. Seveda mora o vsakem pregledu dimnikar napisati zapisnik in poročati ministrici, ali je ugotovil kakšno pomanjkljivost. Iz tega sledi, da je dimnikar dejansko postal državni administrator – »špicelj«, in ne strokovnjak za čiščenje kurilnih in dimovodnih naprav. Za državo je bistveno, da ima dimnikarja, ki bo imel »na kratko« lastnike MKN, kar pomeni, da naj bi kar naprej iskal neke pomanjkljivosti v delovanju MKN in to sporočal državi. Za dimnikarja so spisali celo opomnike (Priloga 1 Uredbe določa kar 34 skupin pomanjkljivosti, Priloga 2 pa je podrobno določa, kaj mora pregledati dimnikar pri prvem pregledu kurilne in dimovodne naprave). Ali je za prepoznavanje večine teh pomanjkljivosti dimnikar sploh usposobljen, saj ni ne ekonomist in ne pravnik, posega pa na ta področja? Stroka trdi, da za ta dela dimnikarji niso usposobljeni. Je ministrica izdelala normative tudi za ocenjevanje dimnikarjev? Bo najuspešnejši tisti, ki bo poslal največ prijav?

Slovenija je leta 2004 z uvedbo monopolnih dimnikarskih koncesij uničila dimnikarsko stroko in dimnikarske mojstre, ki niso smeli konkurirati za državne koncesije. Namesto dimnikarskih mojstrov smo dobili »dimnikarske menedžerje«, ki so se podali v boj za prihodki. Ta boj se še danes nadaljuje. Država ni nikoli doslej poskrbela, da bi dimnikarji opravljali kakovostno delo, za katerega so usposobljeni – to je čiščenje kurilnih in dimovodnih naprav. Tarča inšpektorjev so bili vedno lastniki MKN in ne dimnikarji, ki so nekakovostno opravljali storitve.

Neki dimnikar je pred dnevi zapisal: »Vsak dan so dimniški požari in spremenjena zakonodaja jih ne bo preprečila, ker so posledica slabega izvajanja, slabe oziroma nobene kontrole nad napravami, nad izvajanjem, nad goljufijami.« Ta izjava pove vse o stanju na področju dimnikarstva v Sloveniji. Slabo izvajanje, nikakršna kontrola in goljufije. Skratka kaos in maksimalno možno izkoriščanje lastnikov MKN. Vse to pod okriljem ministrice Irene Majcen, ki je to stanje povzročila.

Čas je, da se na področju dimnikarstva stanje spremeni.

1. Najprej se mora država umakniti in prepustiti dimnikarje prostemu trgu, ki bo hitro izločil vse goljufe, prevarante in nestrokovne »mojstre«.

2. Ukiniti je treba vse nekoristne preglede in meritve ter zahtevati, da dimnikarji kakovostno opravljajo svojo osnovno dejavnost – čiščenje kurilnih in dimovodnih naprav.

3. In končno, potrebna je kontrola kakovosti, ki bi jo morala organizirati država.

Zgoraj našteto je pogoj za učinkovito dimnikarsko službo, ki ne bo obremenjena z birokratskimi postopki. V Evropski uniji je veliko držav, ki imajo učinkovite dimnikarske službe. Zakaj Slovenija vztraja pri nekih drugih izhodiščih? Regulacija države naj bi bila preteklost, a jo ima politika očitno še vedno vgrajeno v svojo podzavest. Vpletanje države v stroko pa vedno prinese katastrofo.

Matija Kramar, Vseslovenska civilna pobuda (VCP) Dimnik Ivan Tomše, VCP Dimnik – enota Posavje Jožef Škof, Društvo civilna iniciativa (DCI) Malečnik