Svet avtomobilizma napreduje s hitrimi in odločnimi koraki. Kako zelo hitrimi, dojamemo šele, ko se iz novega avtomobila presedemo v tistega starejšega letnika. Stopnji varnosti in udobja sta seveda neprimerljivi. Kljub temu pa je znal avto že v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti z odliko opravljati svoje osnovno poslanstvo – prevoz potnikov in njihove prtljage od točke a do b.
Večinoma sedim za volanom novega avtomobila, zato sem bil ob vabilu na vožnje starodobnikov vesel kot majhen otrok. Toliko bolj, ker o Seatovih starodobnikih nisem imel pojma. Nato pa je sledilo presenečenje. Ko sem ga zagledal, seata 800, nisem mogel verjeti svojim očem. Fičo. A na njem je bilo nekaj drugačnega, posebnega. Štiri vrata, ki so bila za nameček vpeta na sredini in so se odpirala v nasprotni smeri. Majhen je, je bila moja prva misel, nato pa sem se spomnil, da smo se kot družina s fičom, otovorjenim kot mula, vrsto let vozili na morje, pa čeprav je premogel le dvoje vrat in bil krajši za 18 centimetrov.
Avto, ki je motoriziral Španijo
»Seat 600 je motoriziral Španijo. Bil je prvi avto, ki je bil dostopen širšim množicam in družinam, ki so preživljale konce tedna v gorah ali na morju. Ob ibizi gre za gotovo najslavnejšega seata vseh časov. Model 800 je bil njegova podaljšana različica, predvsem pa prostornejša. Avtomobili v Španiji so bili pred prihodom modela 600 zelo dragi, saj je bila vrednost primerljiva s stanovanjem v Madridu, njegova cena – okoli 60.000 pezet – pa je bila približno enaka dveletni povprečni delavski plači,« mi iz prve roke pove Jaume Rabassa, ki je pri Seatu zadolžen za produktno komunikacijo.
Opravimo test. Če ima model 800 štiri vrata, to pomeni, da ima prostora za štiri potnike. S še tremi novinarskimi kolegi zasedemo mesta na prednjih sedežih in zadnji klopi in se čudimo, da je v avtu z dolžinsko mero 3,47 metra toliko prostora. »Imel sem jih pet,« nam pred testno vožnjo ponosno pove mimoidoči. Vožnja je zgodba zase. Že pri hitrosti 70 km/h je stopnja hrupa neznosna, pri 90 km/h pa se zdi, da bo avto razneslo. Volanski obroč je zajeten, varnostna pasova na prednjih sedežih nista vredna svojega imena, saj tečeta le prek nog, na stropu ni obloge, kar postane boleče, ko prevozimo grbino in z glavo udarimo vanj. O tem, kaj se lahko zgodi v primeru resnejšega trka, raje ne razmišljam. »Tedanji varnostni standardi so bili obupni, avtomobili so imeli le varnostne pasove spredaj in pa levo vzvratno ogledalo. Na desnem sedežu je lahko sedel čisto vsak, tudi dveletni otrok. Tudi zato so bile posledice nesreč gromozanske,« še pojasni Rabassa. Nič čudnega, saj smo v letu 1964.
Bocanegro v celoti razvili Španci
Seata 600 in 800 – prvih so do leta 1973 izdelali 797.319, drugih pa 18.000 – sta pomagala k ekonomskemu preporodu Španije, tako imenovanemu španskemu čudežu, ki je sledil državljanski vojni. Podobnost s fiatom 600 oziroma zastavo 750 pa seveda ni naključna. »Zgodovina Seata sega v leto 1949, ko se je začelo tudi sodelovanje s Fiatom, ki je trajalo vse do leta 1982. Zgodba je zanimiva, saj je bilo partnerstvo plodno in polno neverjetnih avtomobilov, po treh desetletjih pa ga je bilo presenetljivo konec, in sicer po krivdi Fiata, ki ni bil pripravljen na dodatni finančni vložek. Posledica je bila sprememba logotipa, prvi avtomobil z novim pa je bila ronda. Ob lansiranju je Fiat sprožil tožbo, saj naj bi bila preveč podobna njihovemu ritmu. Toda na arbitražnem sodišču v Parizu so razglasili, da je med avtomobiloma dovolj razlik in presodili v prid Seata,« zaupa Rabassa.
Sam pa se v mislih prestavim v leto 1975. Z razlogom. Pripravljam se na vožnjo s prvim avtomobilom, ki so ga v celoti zasnovali pri Seatu, in sicer v njihovem tehničnem centru v Martorellu. Sliši na ime 1200 sport, njegov španski nadimek pa je bocanegra, v prevodu črna usta ali črna mamba. Njena karoserija je bila obarvana zeleno, prednja maska se je bleščala v črni. Pod všečno oblikovan avto, z za tiste čase futuristično notranjostjo, se je podpisal oblikovalec Aldo Sessano. Kupe je imel športno nrav, 67 konjev moči pa je zadoščalo za 157 km/h maksimalne hitrosti, kar je bilo tedaj impresivno. Nasmešek novinarskega kolege Mihe na obrazu, ko pohodi stopalko za plin, je pričakovan, sam pa se čudim udobnemu sovoznikovemu sedežu, ki spominja na fotelj iz dnevne sobe, in prostoru za noge, ki jih presenetljivo lahko iztegnem. Avtomobil, ki ga na avtocesti poženemo vse do 130 km/h, je izjemno dobro ohranjen, kar ne čudi, saj je v Barceloni neke vrste Seatov muzej starodobnikov, kjer zanje dobro skrbijo. Žal še ni odprt za širšo javnost. »Restavriranje starodobnikov po svetu postaja velik posel, a ga pri Seatu kot takšnega ne dojemamo. Smo zgolj ljubitelji starih avtomobilov z željo, da so dobro ohranjeni. Seveda so njihove vrednosti visoke, a so ljubitelji zanje pripravljeni odšteti tudi vrtoglave zneske. Nanje smo upravičeno ponosni,« konča Rabassa.
