Udeleženci v prometu smo različni – mirni, nestrpni, preudarni, lahkomiselni. In taki, ki načeloma niso nič drugačni – invalidi. Ti se praviloma na cesti in v avtomobilu ne bi smeli v ničemer razlikovati od drugih, le opozorilna tablica in pogled skozi šipo lahko razkrivata, da je to vozilo prilagojeno potrebam vsakega posameznika. S sodobno tehnologijo je danes avtomobil invalidom bližje kot kadar koli prej, pot do vozniškega izpita in predvsem do ustreznega vozila pa postaja vedno krajša. A včasih svoje naredi tudi birokracija.
»Pri pridobivanju vozniškega izpita so invalidi precej prepuščeni sami sebi. Postopek pridobitve dovoljenja je enak kot pri vseh drugih voznikih. Prilagojenih avtomobilov si avtošole žal ne morejo privoščiti, saj mora biti posebej prirejen za vsakega voznika posebej. Večina invalidov tako najprej kupi vozilo, si ga prilagodi in se odpravi na pridobivanje vozniškega izpita s svojim vozilom. Torej potrebuje samo izkušenega inštruktorja,« je povedal Matjaž Mozetič, strokovni vodja šole vožnje B & B iz Kranja.
Predelava je velik strošek
Nakup in predelava vozila sta za invalide velika stroška, zato jih je pri nas na cestah sorazmerno malo. In še takrat, ko se zadeve lotijo, velikokrat naletijo na naravnost nerazumno birokracijo, ki jim še dodatno otežuje življenje. Lep primer je na okrogli mizi Mobilnost za vse opisal Janez Hudej iz Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske, ki mu je avtomobil prinesel nenavadno veliko dela, skrbi in nepotrebnih poti ter celo goro dokazil, ko je želel uporabljati novo prilagojeno vozilo. »Imamo zakon, ki predvideva vrsto ugodnosti za invalide za volanom, a prinese tudi vrsto neugodnosti. Zdravniško spričevalo imam od leta 1981, izpit sem naredil leto kasneje, in ko sem kupil prvi avtomobil, je bilo vse urejeno v enem dnevu. Zdaj pa sem moral od enega zdravnika do drugega, pa napotnica, pa homologacija za vozilo, pa ponoven pregled v simulatorju, čeprav sem tako vozilo vozil že vrsto let, pa upravna enota, pa… Od nakupa vozila do tega, da so mi na tehničnem pregledu končno v homologacijo napisali nekaj besed in natisnili žig, je trajalo kar osem mesecev. Upam, da se mi kaj takega ne bo zgodilo nikoli več, raje nočem več povrnitve stroškov za predelavo, kot da bi šel ponovno skozi te birokratske mline. Si predstavljate, da imate doma pred hišo osem mesecev varno in strokovno predelan nov avtomobil, pa ga ne smete voziti? Avtomobil pa pomeni tudi vsaj nekaj samostojnosti,« je dejal Janez Hudej.
Jože Hribar iz Agencije za varnost prometa (AVP) pa ima drugačno mnenje. Sicer je razumel skrb in jezo Hudeja, a vseeno zagovarja trditev, da morajo biti vozila na naših cestah strokovno predelana ter pregledana in da morajo ustrezati certifikatom. »Sicer smo tik pred tem, da bo že vsak doma nekaj predeloval, v prometu pa se lahko potem zgodi marsikaj. Vse mora biti določeno, do zadnjega vijaka, da bo delovalo zanesljivo in varno, vse to pa je treba vključiti v preglede, kar pa zahteva nekaj časa. AVP ne more vplivati na druge postopke, lahko pa na strokovne nadzore. Na cesti si ne moremo privoščiti nestrokovno predelanih vozil,« je menil Jože Hribar.
Na dovoljenja se čaka predolgo
Podobnega mnenja je bil tudi Franci Zajec iz AMZS, ki je razkril, da je včasih kakšna vloga tudi nepopolna, da se najraje zaplete pri lastništvu vozila ter da je potrebna dobra in strokovno narejena tehnična dokumentacija (vključno s tehničnim poročilom predelovalca). »Ni pomembno samo, kaj se je vgradilo, ampak tudi kako. Vsak sestavni del predelave mora prenesti določene obremenitve, zato so vsi ti deli ustrezno homologirani in nameščeni v takem položaju, da ne ogrožajo voznika. Konec koncev se mora s predelanim avtomobilom varno voziti tudi voznik, ki ni invalid,« pojasnjuje Franci Zajec.
Da traja pridobitev vseh dovoljenj tako dolgo, se invalidi čudijo, saj po njihovih besedah po ustrezne papirje ne pride po deset ali več prosilcev na mesec, temveč je takšne primere mogoče prešteti na prste ene roke, zato je čudno, da jih ne morejo ustrezno hitro spraviti skozi ves postopek. »Dokler so invalidi vse plačevali sami, so se zadeve uredile v treh dneh, zdaj, ko država sofinancira stroške predelave, pa se zadeva raztegne na 8 mesecev. In tukaj se vsaka razumna zadeva hitro konča, birokracija pa pregovorno pokaže svoje zobe,« smo še lahko slišali. Vojmir Drašler z ministrstva za infrastrukturo razume težave invalidov pri pridobivanju ustreznih dovoljenj, meni pa, da bi morali v Sloveniji razmišljati širše, tudi o bolj prilagojenem javnem prevozu za invalide. »Poskušamo slediti razvoju, da bi postal javni prevoz zares dosegljiv vsem. Seveda so finančne ovire, a vseeno bo treba vzpostaviti nov sistem s posebnimi oblikami prevozov. Sedanji sistem je podhranjen. Tako bi lahko rešili veliko problemov, ker potem avtomobil ne bi bil tako nujno potreben. Ali pa, da bi za začetek lahko omogočili neko sofinanciranje javnega prevoza za invalide za čas, ko še urejajo zadeve in ne morejo uporabljati svojega avtomobila,« konča Vojmir Drašler.
