Gotovo ni osamljen v trditvi, da se premnogi štejejo za žrtve sovražnega govora, resnica pa je z njimi dosti bolj prizanesljiva, saj se jim ne dogaja nič hudega. A biti žrtev je za marsikaj imenitna pozicija, ki jo je večkrat mogoče tudi unovčiti. Po samostojnosti Slovenije je število žrtev preteklega režima naraslo čez vse spodobne meje in zajelo tudi ljudi, ki so se redno in izdatno hranili v državnem koritu ter dobivali mnoga (sicer čisto zaslužena) priznanja. Prave žrtve, ki jih je bilo bistveno manj, a jih ne smemo prezreti, praviloma niso dvigovale glasu. Podobno so bili vsi že zdavnaj za samostojno Slovenijo, a le previdno in potihem, razen peščice, ki so ji glasnost drago zaračunali.

Občutek imam, da se je del te vloge žrtve prijel tudi avtorja, ki v članku »BoginMarxnampomagaj« toži o osamljenosti pri svojih pogledih na sovražni govor, pri čemer ima, po lastnih besedah, občutek, da tudi njega malo sovražijo.

Če se preselim k argumentom ad rem, je treba po mojem mnenju najprej relativizirati Terškovo trditev, da je koncept sovražnega govora v teoriji, filozofiji in ustavnosodni praksi izdelan, določen, jasen in razumljiv. Ko bi bilo res tako, ne bi celo mene, ki nisem strokovnjak ne za ustavno pravo ne za filozofijo, v preteklih dveh letih vsaj petkrat povabili na okrogle mize dovolj uglednih ustanov ali organizatorjev o tej temi. Ukvarjam se s kriminologijo, ki prispeva svoj del k razumevanju slabega med nami. Ta del odločilna vpliva, ali bi vsaj moral vplivati, na oblikovanje zakonodaje, celo ustave. Zato je moj pogled na sovražni govor kriminološki, enako kot polje te razprave in argumentacije.

Prva dilema je naslednja. Teršek v imenu svobode govora brez zadržka dopušča vznemirjanje, obtoževanje ali žaljenje. Pred leti je, mislim, da v Odmevih, ocenil, da pri nas ni naletel na – po svojih kriterijih – noben primer sovražnega govora. Iz analize sodnih postopkov (avtorja Andrej Motl in Veronika Bajt, Mirovni inštitut, 2016) je razvidno, da je bilo od leta 2005 do sredine leta 2015 za taka kazniva dejanja 26 obsodb in 281 ovadb. »Izplen« je sicer šibek, vendar so sodišča od leta 2010 dalje vsako leto prepoznavala sovražni govor. Nekateri s(m)o ga v odmevnih primerih še pogosteje kot sodišča.

Kriminološki ali/in etični pomislek je naslednji. Zakaj bi pravica do šokiranja, vznemirjanja in žaljenja kot nečesa prepoznavno slabega, ob čemer nikomur ni dobro (razen morda povzročitelju, kar pa zna kazati na problematične osebnostne lastnosti), dobivala prednost pred pravico do osebnega miru in do zaščite integritete, kar je oboje, mir in integriteta, nekaj dobrega? Je v tem primeru pravica do svobodnega izražanja res prioritetna? Ali natančneje – zakaj v jasnih primerih spodbujanja sovraštva ali nasilja (po besedilu ustave – vsakršnega spodbujanja) ne bi mogli reči bobu bob in tako tudi postopati? Člen 297 kazenskega zakona je spisan slabo, a ne tako slabo, da ga tožilstvo ne bi moglo natančneje brati. Takšen je bil sklep kar nekaj posvetovanj o tej temi. Zakaj ne bi mogli ostati pri konstruktivni ostri kritiki brez žalitev?

Drugi, po mojem občutku še pomembnejši argument, za katerega si ne bi rad prenagljeno pripisoval avtorstva, čeprav v razpravah nanj nisem naletel, pa je naslednji: zelo pomembno se mi zdi, kdo (sovražno) govori. Na prvi pogled je to v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. A kritika, ki jo »mali človek« (katerega strastni zagovornik zna biti v praksi, in ne zgolj kot teoretik, prav Teršek, kar je vsega spoštovanja vredno) uperi v vrhove moči in oblasti, je po mojem mnenju lahko tudi žaljiva. Javne osebe morajo tudi po stališču sodne prakse prenašati več kot druge. Nedopustno pa bi moralo biti sovraštvo, uperjeno z vrha navzdol v ljudi, ki so že sami po sebi v obrobnem ali celo povsem izgubljenem položaju. Sem spadajo jasno izraženo sovraštvo do beguncev in zahteve po streljanju nanje, kot tudi sporočilo kardinala Rodeta, da nimamo do izbrisanih nikakršnega moralnega dolga, saj niso bili za samostojno Slovenijo. Sem spadajo tudi mnoga sporočila nekaterih naših politikov, ki bodo v predvolilnem času žal zelo verjetno ponovljena. Sovraštvo je privlačno čustvo, za katero množice zlahka navdušimo.

Vsaj ta dva kriminološka pomisleka bi morala relativizirati Terškovo trditev o popolni jasnosti pojma sovražnega govora in njegovo ugotovitev, da ga pri nas praktično ni in da nekateri posamezniki že po definiciji ne morejo biti žrtve.

Na koncu še argument ad personam. Iskreno in z dobrimi nameni, zlasti pa z olajšanjem za pisca tega prispevka, ker tudi Teršek v mnogih svojih tekstih enako iskreno in odkritosrčno govori o svojih občutkih in čustvih, ki se mu porajajo ob nekaterih dogodkih in procesih v naši družbi. V odnosu do sebe občuti ignoriranje, morda celo sovraštvo, gotovo pa črtenje, nemara kar izobčenje iz komunikacijskega procesa, žalitve in pretepaško nastrojeno jezikovno sovražnost. Do marsičesa pa po lastni definiciji čuti tudi gnus.

Mislim, da obilje čustev, in to zelo intenzivnih, utegne pri marsikom ali kar pri večini, ne le pri avtorju, zožiti perspektivo možnih odgovorov ali rešitev ob nekem problemu. Morda prav drža, ki jo avtor pripisuje okolju – to naj bi bilo moralistično vzvišeno, samozadostno in arogantno, intelektualno iritirajoče in do kapacitet človekove umnosti ponižujoče – kot bumerang prileti nazaj in odseva v avtorjevem pisanju. Občutek gnusa je lahko tudi zrcalna slika skrajne vzvišenosti. Za pisanje, da bi bilo kvalitetno, so že od nekdaj priporočali počutje sine ira et studio, brez jeze torej in silovitega prizadevanja. Nikakor ne zanikam vrednosti čustveno obarvanega pisanja, a izbor čustev zna biti problematičen, kolikor imamo nanje kaj vpliva in kolikor niso nekatera poglavitna že zraščena z našo osebnostjo.

DRAGAN PETROVEC