Niso prišle na filmsko predstavo, v kinu je ni bilo že desetletja. Prišle so na drugačno zabavo, na nastop evangeličanskega pridigarja. »Prvič sem prišla sem s 14 leti, ko sem se soočila s hudimi čustvenimi težavami,« pove 20-letna Kantou. Ko je njena mati po ločitvi prenehala verjeti v boga, je izvedela za to bogoslužje. Od takrat pride vsako nedeljo. Kino Rex je po letu 2000 doletela ista usoda kot preostale starodobne kinematografe v mestu, ki so jih pred skoraj stoletjem postavili francoski kolonialisti. Pristali so v najemu raznoterih evangeličanskih sekt. Madagaskar je edina država, ki je v minulih 60 letih doživela osiromašenje, čeprav v njej ni bilo vojne. Zato ni težko razumeti, da so mladi lahek plen za cerkve, ki nudijo zabavo in hkrati obljubljajo boljše življenje. Vodijo jih samooklicani preroki, kot sta Jocelyn Ranjarison ali Patrick Andrianarivo. Od svojih privržencev terjata bogate donacije, v zameno pa obljubljata velike čudeže, piše Guardian. Na roko je lažnim profetom šla tudi največja protestantska cerkev na Madagaskarju, ki je zaradi korupcijskih škandalov in tesnih vezi z vladajočo elito izgubila veliko privržencev. »V novih cerkvah ne boste slišali maše v prid nekemu političnemu vladarju,« pravi zgodovinarka in novinarka Lova Rabary. Tudi dvorana kina Ritz čez cesto je nabito polna, maša cerkve Sijaj (Shine), na kateri so napovedani posebni čudeži, se bo začela vsak čas. »Vsak dan se sprehodim tukaj in seveda me to, kar vidim, zelo frustrira,« pravi Laza, ustanoviteljica madagaskarskega festivala kratkega filma. Njen oče je bil nekoč operater projektorja v Ritzu. »Pred leti smo na festivalu predvajali film iz Konga o tamkajšnjih evangeličanskih sektah. Ogledali so si ga tudi privrženci lokalne sekte. Njihovo edino vprašanje je bilo, zakaj nismo posneli filma o njih.«