Nemčija je njen drugi dom že osem let, ko se je med študijem farmacije na ljubljanski univerzi odpravila na študentsko izmenjavo v Berlin. »Nikoli prej nisem razmišljala, da bi delala doktorat, toda splet dogodkov me je potegnil tudi v to. Na inštitutu v Berlinu, kjer sem delala diplomo, so bili zadovoljni z mano in so rekli, naj se vrnem. Malo sem razmišljala, eno leto vmes preživela v Sloveniji, nato pa se prijavila za štipendijo DAAD (Deutscher Akademischer Austauschdienst) za podiplomski študij. Rekla sem si, če jo dobim, se vrnem v Berlin, sicer ostanem v Sloveniji, saj mi je bilo tu prav udobno. Na dan, ko sem letela v Berlin, je močno snežilo, v Nemčiji pa ne čistijo takoj pločnikov. Vlekla sem dva polna kovčka prtljage in si tisti trenutek mislila, kaj mi je tega treba. Toda v Berlinu mi je bilo zelo všeč, po treh letih pa sem dobila službo v Münchnu, na globalnem sedežu Sandoza v Holzkirchnu. Tu delam na področju globalne regulative, ki je odgovorno za registracijo zdravil v vseh državah, moj oddelek je Bližnji vzhod in Afrika,« pripoveduje Maja, kako se je začela njena pot v bavarsko prestolnico.
V trgovino s kabrioletom
Nemčija je zaradi svoje velikosti izjemno raznolika. Kar je pomembno na Bavarskem, do severa sploh ne pride, le največji nacionalni in svetovni dogodki zaobjamejo vso državo. Kot pove Maja, se Nemci v zadnjem času precej ukvarjajo z dizelsko afero. »V Nemčiji se moraš že vprašati, ali se na področju električnih avtomobilov sploh kaj dogaja. Občutek imam, da so tu vsi avtomobili na dizel, v Münchnu pa bodo morali res nekaj narediti za čistejši zrak. Pogosta tema tukajšnjih časopisov je tudi, ali bodo cene nepremičnin padle.«
Gremo torej po vrsti. Kako je z nemškimi avtomobili tam, od koder prihaja ena najprestižnejših avtomobilskih znamk BMW? »Sama nimam avta, ker ga ne potrebujem. Javni prevoz je zelo dober, v službo se vozim z vlakom, kar traja iz središča mesta, kjer živim, 25 minut. Parkirišč v središču Münchna je malo in so zelo draga. Je pa v zadnjem času zelo popularna souporaba avtomobila (car sharing), ki jo tudi sama uporabljam. Imaš kartico, na aplikaciji pogledaš, kje je najbližji avto, in ga vzameš. To so najnovejši BMW in mercedesi. Tako grem lahko v trgovino s kabrioletom, pa niti moj ni,« smeje odvrne Maja.
Sicer pa so Münchenčani ljubitelji avtomobilov. »Veliko bolj so navezani nanje kot Berlinčani in avto je tu večji statusni simbol. Gneča v mestu je pogosta in prva nemška beseda, ki se je vsak nauči, je »stau«, torej zastoj. Vedno je nekje zastoj, ali gradijo ceste ali so prometne nesreče na obvoznici. Ob prometnih konicah je zelo zabito,« pripoveduje Maja.
V biergarten na pivo
Njen delavnik se začne okoli devetih, takšna je večina delovnih mest v Münchnu, pred osmo ni nikogar v pisarnah, doda. »Dela se osem ur na dan, 40 ur na teden. Imaš odmor za kosilo, ki se ne šteje v delovni čas, tako da moraš biti v službi minimalno osem ur in pol. Fleksibilni delovni čas ti omogoča, da lahko delaš od doma, če imaš na primer pregled pri zobozdravniku ali se moraš bolj skoncentrirati na delo. Med tednom po službi greš po navadi še v fitnes, se ukvarjaš s kakšnim športom, radi se tudi dogovorimo za kakšno večerjo. Ko prideta pomlad in poletje, postanejo zelo popularni pivski vrtovi, biergartni, ki so tradicija na Bavarskem. Tam moraš kupiti pivo oziroma pijačo, hrane pa ne, lahko si prineseš svojo in jo tam tudi poješ.«
In sva pri pivu, po katerem slovi Bavarska. »Pivo ima tu res veliko tradicijo. Za Bavarsko je značilno pšenično pivo, weißbier. Nekoč sem se šalila, da je moj oče prav ponosen name, ker odkar sem v Nemčiji, pijem pivo in gledam nogomet. Je pa pivo pogosto cenejše kot voda.« In Oktoberfest? »Seveda je zelo popularen in domačini mu dajejo veliko vrednost. Prvo leto sem bila tam kar šestkrat. A nekateri pravijo, da pravi Münchenčani ne gredo na Oktoberfest, sama mislim, da to ne drži. So pa tu še drugi dogodki, povezani s pivom, ki niso tako masovni in zato morda bolj simpatični.«
Vikendi so dela prosti, razen če je narava službe drugačna. Trgovine so ob nedeljah zaprte, zato so sobote namenjene za nakupe, tržnico, čiščenje stanovanja. »Ob nedeljah uživamo, gremo v hribe, poleti se kopamo v jezerih ali reki Izar, ki teče skozi München. Tradicija je tudi, da gremo v nedeljo na zajtrk, ki ni ob osmih, ampak recimo opoldne in potem si tam tudi do treh ali štirih popoldan.«
Mala velika vas
Za tridesetletnike, ki imajo službo, je München zelo prijetno mesto za življenje, reče Maja, včasih se ji celo zdi kot mala velika vas. »Kar me je na koncu v Berlinu že motilo, toliko pa sem Slovenka, je, da je bilo tam vse ravno. Nikoli si ne misliš, da boš kdaj pogrešal hribe, toda na koncu ti je vseeno všeč, da je nekaj višje od treh metrov. V Münchnu je kvaliteta življenja visoka, a jo tudi drago plačaš,« pripoveduje Maja.
Kako drag je torej München? »Moji italijanski prijatelji vse cene pretvorijo na margerito. Če stane ta v Sloveniji sedem evrov, bo nekaj takega tudi v Berlinu, morda malce več, v Münchnu pa med 10 in 13 evrov. A res velik problem ima München z najemninami, obenem pa ni enostavno najeti stanovanja. Povpraševanje je večje od ponudbe. Enosobno stanovanje stane povprečno od 700 do 800 evrov, seveda je vse odvisno od lokacije, zato ni prav nič nenavadno odšteti za najemnino takega stanovanja 3000 evrov. Da si v Münchnu kupiš hišo, moraš biti dobesedno milijonar.«
Bavarska je v nekaterih pogledih še zelo konservativna. Veliko žensk po rojstvu otroka dela za skrajšani delovni čas ali celo ostane doma. »Sploh na podeželju se vrtci zaprejo že ob treh. Zato je porast zasebnih vrtcev, ki so zelo dragi, tudi tisoč evrov. Ob takih cenah se res že vprašaš, ali se ti splača hoditi v službo. Na Bavarskem imajo tudi cerkveni davek, ki znaša devet odstotkov bruto plače, a ti ga ni treba plačati. Lahko ga nameniš kateri koli cerkvi. Upokojencem gre tu še relativno dobro, a tudi zanje postaja življenje drago. Veliko se jih izseljuje v cenejše države, sploh tisti, ki potrebujejo zdravstveno nego, gredo na Poljsko, celo v Romunijo.«
Nemci sicer veljajo za discipliniran in redoljuben narod. »Zelo so korektni. Če ti bo Nemec rekel, da bo nekaj naredil, bo to res naredil. Zanesljivi so, a se mi zdi, da jim ne bi škodilo biti kdaj bolj fleksibilni in manj komplicirati. Vsega pač ne moreš načrtovati vnaprej in to jim malo odnaša tla pod nogami. So pedantni in ne preseneča, da so na samem vrhu v tehniki. Manjka pa jim balkanske iznajdljivosti in sproščenosti. Slovenci imamo v sebi kulturo gostoljubja, prijatelje povabimo domov. Pri njih pa je drugače in ti želijo kar plačati, če jih povabiš k sebi. To je bil eden od kulturnih šokov. Če nekdo povabi prijatelje za rojstni dan v restavracijo, je povsem normalno, da na koncu plača vsak zase.«
